Abram, Filip (1835–1903)

Gimnazijo je obiskoval v Gorici in Benetkah, kjer je bil njegov stric Janez kaplan in vzgojitelj nadvojvode Rainerja, drugi stric pa višji sodni svetnik. Pravo je študiral na Dunaju in v Gradcu, kjer je poslušal tudi slovenska predavanja Janeza Kopača in Jožefa Mihaela Skedla. 1854 je stopil v sodno službo na Primorskem. Bil je okrajni sodnik v Komnu in Tolminu (1868), kjer je bil tedaj okrajni glavar Andrej Winkler. Bil je sodnik deželnega trgovskega in višjega deželnega sodišča v Trstu. Povsod je pospeševal slovensko narodno gibanje in uradovanje. S svojim odločnim in treznim nastopom je uveljavljal enakopravnost slovenščine in hrvaščine v razmerju do italijanščine.

1891 je postal dvorni svetnik vrhovnega sodišča na Dunaju. Na pobudo slovenskih poslancev ga je pravosodni minister Friedrich Schönborn 1892 poklical v pravosodno ministrstvo, kjer je Abram prevzel referat za slovenske dežele. To težavno delo, ki so ga zapletali raznovrstni politični vplivi in spletke, je opravljal do prihoda novega ministra Wenzeslausa Gleispacha; tedaj (1896) se je vrnil v vrhovno sodišče. Kmalu je postal senatni predsednik, kar je ostal do smrti. Bil je tudi namestnik predsednika najvišjega dohodninskega urada in sodišča za patente. Tudi njegova zasluga je, da se je na višjih instancah na Primorskem slovenski jezik prej in lažje uveljavil kot v graškem višjesodnem okrožju.

1878 je skupaj z Adolfom Basarigom in Nicolajem Benigherjem v Trstu izdal zbirko odločb trgovskega in pomorskega sodišča Raccolta di Giudicati del Tribunale Commerciale marittimo di Trieste. To je ostala edina zbirka judikatov avstrijskega pomorskega prava.

Abram Filip, sodnik in sodni upravnik, r. 1835 v Štanjelu pri Sežani, u. 1. apr. 1903 na Dunaju. Gimnazijo je obiskoval v Gorici in Benetkah (stric mu je bil dvorni kapelan in vzgojitelj pri podkralju Rainerju), vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (tu je bil tudi med slušatelji tedanjih slovenskih pravoslovnih predavanj Kopača in Skedla). Vstopivši v sodno službo na Primorskem je posloval tukaj pri raznih sodiščih, bil okrajni sodnik v Komnu in Tolminu, svetnik deželnega, trgovskega in višjega deželnega sodišča v Trstu ter pospeševal povsod slovensko narodno gibanje in uradovanje (v Tolminu je v tej smeri sodeloval s tedanjim tolminskim oltr. glavarjem Andrejem Winklerjem). Bil je že tedaj sodnik, ki je znal s svojim odločnim, a treznim nastopom uveljavljati enakopravnost slovenskega jezika. 1891 je postal dvorni svetnik vrhovnega sodišča, 1892 ga je poklical po vplivu slov. poslancev justični minister grof Schönborn v pravosodno ministrstvo in mu poveril personalni referat za slov. dežele. Njegova naloga je bila zelo težavna, ker se je moral skoraj v vsakem primeru boriti z raznovrstnimi političnimi vplivi in interesi. Ko mu je novi minister grof Gleispach onemogočil delovanje v ministrstvu, se je moral 1896 umakniti nazaj k vrhovnemu sodišču ter postal kmalu senatni predsednik, kar je ostal do smrti (pokopan je v Frohnleitnu nad Gradcem). — Njegovemu delovanju se je mnogo zahvaliti, da se je zlasti na višjih inštancah v Primorju slov. jezik prej in laže udomačil nego v graškem višjesodnem okrožju. 1878 je izdal skupno s svojim tovarišem Benigherjem v Trstu zbirko odločb trgovskega in pomorskega sodišča: »Raccolta di Giudicati del Tribunale Commerciale marittimo in Trieste«, ki je ostala edina zbirka judikatov iz avstrijskega pomorskega prava. — Prim.: Polec, SN 1903, št. 75; SP 1903. Pc.

Abram Filip, sodnik in sodni upravnik, r. 19. apr. 1835 v Tupelčah pri Kobjeglavi kmetu Antonu in Mariji Ani Uršič, u. 1. apr. 1903 na Dunaju, pokopan v Frohnleitnu nad Gradcem. Gimnazijo je obiskoval v Gorici in Benetkah (njegov stric je bil dvorni kaplan in vzgojitelj pri nadvojvodi podkralju za Lombardijo in Benečijo Rainerju), univ. na Dunaju in v Gradcu (tu je bil med slušatelji tedanjih slov. pravoslovnih predavanj Kopača in Skedla). Po vstopu v sodno službo na Primorskem je posloval pri raznih sodiščih, bil okrajni sodnik v Komnu in Tolminu (od 1868), svetnik deželnega trgovskega in višjega deželnega sodišča v Trstu (tu je bil celo voljen v mestni zbor). Pospeševal je povsod slovensko narodno gibanje in uradovanje (v Tolminu je v tej smeri sodeloval s tedanjim tolminskim okrajnim glavarjem Andrejem Winklerjem). Bil je že tedaj sodnik, ki je znal s svojim odločnim, a treznim nastopom uveljaviti enakopravnost slovenskega in hrvaškega jezika. L. 1891 je postal dvorni svetnik vrhovnega sodišča, 1892 ga je na vpliv slovenskih poslancev pravosodni minister grof Schönborn sprejel v pravosodno ministrstvo in mu poveril personalni referat za slov. dežele. Njegova naloga je bila zelo težavna, ker se je moral skoraj v vsakem primeru bojevati z raznovrstnimi političnimi vplivi in interesi. Ko mu je novi minister grof Gleispach onemogočil delovanje v ministrstvu, se je moral 1896 umakniti nazaj k vrhovnemu sodišču ter postal kmalu senatni predsednik, kar je ostal do smrti. Bil je tudi namestnik predsednika najvišjega dohodarskega urada in sodišča za patente. Tudi po njegovi zaslugi se je zlasti na višjih inštancah v Primorju slov. jezik prej in laže udomačil, kakor pa v graškem višjesodnem okrožju. L. 1878 je izdal skupno z Beningherjem v Trstu zbirko odločb trgovskega in pomorskega sodišča Raccolta di Giudicati del Tribunale Commerciale marittimo di Trieste, ki je ostala edina zbirka judikatov iz avstrijskega pomorskega prava. Odlikovan je bil z malim križcem sv. Štefana.

Prim.: Polec, SN 1903, 75; SP 1903, 125–6; Pol stoletja društva »Pravnik«, Lj. 1939, 43–4; slika: IS 1926, 4; Gabršček I, 125, 407; II 103, 242; SBL I, 1–2 (Polec); krstne matice v Štanjelu.

Brj.