Dular, Metod (1899–1990)

DULAR, Metod, ekonomist (r. 12. 6. 1899, Novo mesto; u. 8. 10. 1990, Ljubljana). Oče Jožef Dular, puškar, mati Marija Dular, r. Pogačnik. Bratje Jože Dular, pesnik, pisatelj, muzealec, Ciril Dular, vodja trgovine Kmetijske družbe v Novem metu, telovadec, in Bogomir Dular, svetovni popotnik.

Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu, tam je končal tudi gimnazijo. 1920 je opravil abiturientski tečaj v Zagrebu, nato je 1920–25 v Zagrebu študiral na Visoki šoli za trgovino in promet. Med študijem je občasno delal, da si je lahko omogočil študij v Zagrebu, in sicer kot računovodja ali korespondent v Zadružni gospodarski banki v Ljubljani, v veletrgovini Stermecki v Celju in pri podjetju Majolika v Zagrebu. V šolskem letu 1924/25 je pol leta predaval na dveletni trgovski šoli v Novem mestu, a je bil zaradi levičarskih nazorov odpuščen. Po diplomi 1925 je dobil mesto vodje pisarne in tajnika podjetja Anton Šinkovec, d. d., Grosuplje, ki se je od 1928 imenovala Tovarna motvoza in vrvarna, d. d. V času, ko so se začele v Kraljevini Jugoslaviji kazati posledice svetovne gospodarske krize, je Dular 1930 postal prokurist in nato še stečajni upravitelj tega podjetja, in sicer po pooblastilu Kreditne banke Ljubljana kot lastnice stečajne mase. Upravni odbor banke je prepričal, da je podjetje mogoče rešiti ter celo povečati proizvodnjo in prodajo. Izkoristil je ugodne razmere zaradi mednarodnih sankcij proti Italiji zaradi zasedbe Etiopije ter tovarno z ugodnimi bančnimi krediti moderniziral in razširil, kupil angleške stroje, zgradil predilnico in tkalnico ter belilnico za laneno platno, dvignil je storilnost in povečal število zaposlenih s 150 (1925) na 490 (1940). Tovarna je tako preživela gospodarsko krizo in iz nje izšla pod imenom Motvoz in platno, d. d., Grosuplje. Podjetje je z akumulacijo pokrivalo velik del občinskih upravnih in poslovnih stroškov, hkrati pa si je prizadevalo, da je v takratnih razmerah delavcem zagotovilo boljše življenje in gospodarski napredek v širši okolici. Dular se je zavzemal za spodbuditev domače blagovne menjave, s tem pa za oživitev industrije. Njegovi članki pod skupnim sloganom Kupujmo domače blago, ki jih je objavil v Trgovskem listu (1931), so imeli velik odmev. V tem duhu je spodbujal ter s sodelavci organiziral pridelovanje lanu in konoplje v širši okolici tovarne, predvsem v Suhi krajini in Zasavskem hribovju. Prodaja teh pridelkov je kmetijam prinesla pomemben vir dohodkov. Tovarna Motvoz in platno je v tistem času izdajala tudi bilten Lan in konoplja, ki ga je urejal Dular.

Dular je bil zaradi levičarstva prvič zaprt 1929, zaradi sodelovanja z OF pa je bil 1942 in 1943 zaprt v italijanskih zaporih v Ljubljani, Novem mestu in Zagrebu, nakar se je odločil za ilegalo v okolici Firenc. Že 1944 je za AVNOJ pripravil predpise o enotnem računovodstvu, ki so bili sprejeti in objavljeni februarja 1945. Po osvoboditvi Beograda ga je jugoslovanska vlada imenovala za načelnika komisije za gospodarsko obnovo države. Avgusta 1945 je bil imenovan za direktorja državnega revizijskega zavoda. Od septembra 1946 je bil načelnik urada za cene pri Zvezni planski komisiji v Beogradu. 1948 se je vrnil v Slovenijo ter bil istega leta izvoljen za izrednega in 1969 za rednega profesorja na ekonomski fakulteti v Ljubljani za predmet Organizacija podjetij. Spodbujal je sodelovanje fakultete s podjetji in si prizadeval za uveljavitev diplomiranih ekonomistov v praksi. Upokojil se je 1961, vendar je z ekonomsko fakulteto dejavno sodeloval še nadaljnjih dvajset let, predvsem na predavanjih za podiplomske študente in na seminarjih za gospodarstvo, ki jih je prirejala fakulteta.

Že 1938 je v grosupeljski tovarni kot novost na Slovenskem vpeljal obratovno-obračunski list, to je sodobno industrijsko knjigovodstvo in sodobne industrijske izračune. S tem je tovarno tehnično in poslovno posodobil ter racionaliziral proizvodnjo. V novi socialistični državi si je prizadeval, da bi uzakonili in vpeljali enotno knjigovodstvo kot temeljni pogoj za uvedbo planskega gospodarstva.

Dular je objavil okrog 150 prispevkov, člankov, razprav in poročil. V njih je obravnaval sisteme in načela računskih načrtov v industriji in trgovini ter metode določanja in izračunavanja stopenj akumulacije in fondov. Z referati je sodeloval na medfakultetnih konferencah ekonomskih fakultet v Zagrebu (1931), Ljubljani (1952), Skopju (1953), Sarajevu (1954) in Beogradu (1955). V svojih delih je obravnaval tudi stanovska, poklicna in kadrovska vprašanja, položaj in vlogo ekonomske stroke v gospodarskem in družbenem razvoju. Bil je eden izmed pobudnikov za ustanovitev Zveze ekonomistov Jugoslavije, več let pa je sodeloval v Društvu ekonomistov Slovenije (kasneje Zveza ekonomistov Slovenije, katere častni član je postal). Pred drugo svetovno vojno je bil med ustanovitelji društva Krka, ki si je mdr. prizadevalo za obnovo Hidroelektrarne Zagradec, skupaj z Milanom Šukljetom pa je deloval za pospeševanje elektrifikacije Dolenjske in razvoj turizma.

1961 je bil odlikovan z redom dela z rdečo zastavo.