Čop, Franci (1914–2003)

ČOP, Franci, alpski smučar, športni delavec (r. 17. 11. 1914, Jesenice; u. 6. 11. 2003, Maribor). Oče Štefan Čop, delavec v železarni, mati Cecilija (Cilka) Čop, r. Peternel, uradnica. Hči Uršula Čop Šmajgert, glasbena urednica, bratranec Janez Čop, biolog, strokovnjak za divje živali.

Na Jesenicah je končal osnovno in meščansko šolo, nato pa se je izučil za trgovskega pomočnika. 1932 se je iz Ljubljane, kjer je delal nekaj časa, preselil v Maribor in na Gosposki ulici – poleg nekdanjega hotela Zamorc – odprl športno trgovino Olympia. Tedaj je že veljal za obetavnega alpskega smučarja, bil pa je tudi dober skakalec na smučeh in igralec tenisa.

Športni ugled si je v novem okolju pridobil zlasti kot zimski olimpijec 1936 v Garmisch-Partenkirchnu (Nemčija), kjer je v alpski kombinaciji zasedel petindvajseto mesto. Skupaj z Miranom Cizljem in kolegi je mariborsko alpsko smučanje v letih pred drugo svetovno vojno dokončno postavil na slovenski športni zemljevid.

Ob začetku druge svetovne vojne se je umaknil na Dunaj, kjer se je izšolal na trgovski akademiji. Od tam se je odpravil na Jesenice, spomladi 1944 se je vključil v Jeseniško-bohinjski partizanski odred.

Na zimskih olimpijskih igrah (ZOI) je drugič nastopil 1948 v St. Moritzu (bil je triintrideseti v slalomu), nakar je postal zvezni trener jugoslovanskih alpskih smučarjev. V tej vlogi jih je vodil na ZOI v Oslu 1952 in Cortini d' Ampezzo 1956, kamor je kot prvo jugoslovansko alpsko smučarko popeljal Kranjčanko Slavo Zupančič.

Po drugi svetovni vojni se je sicer povsem posvetil razvoju (zimsko)športnega areala na mariborskem Pohorju. Zgradili so prvo sedežnico Habakuk, ki sta jo v okviru projekta Športno turistični center Pohorje (1947) začela snovati Čop in mariborski turistični delavec Marjan Kožuh, delovati pa je začela 1950.

Sedežnica je pripomogla k temu, da so mariborski smučarski zanesenjaki začeli razmišljati o tem, kako bi že 1946 na Meljskem hribu prvič izvedeni mariborski slalom razvili v mednarodno smučarsko prireditev. Zamisel je dozorela, ko je dvojec Čop-Kožuh okrepil prodorni Dušan Senčar. Prerasla je v tekmovanje Zlata lisica pod okriljem mednarodne smučarske zveze (Fédération Internationale de Ski – FIS), ki je bilo prvič izvedeno 1964. V koledar svetovnega pokala so pristojni Zlato lisico prvič uvrstili 1970, z leti pa je postala elitna prireditev alpskih smučark za svetovni pokal FIS. Po končani trenerski karieri je Čop postal prvi direktor nove pohorske vzpenjače. Na tem mestu je ostal vse do upokojitve 1977 ter pomembno prispeval tako k sodobni podobi smučarskega središča na mariborskem Pohorju kot tudi smučanja v Mariboru in njegovem zaledju.

1962 je z Ljubom Humkom prejel nagrado Prešernovega sklada za urbanistično ureditev rekreacijskega območja mariborskega Pohorja. Za zasluge pri razvoju smučanja na Pohorju in v Mariboru je že 1965 prejel Bloudkovo plaketo in 1997 Bloudkovo nagrado.