Cuderman, Mirko (1930–)

CUDERMAN, Mirko (rojstno ime Friderik Cuderman), zborovodja, cerkveni glasbenik (r. 18. 7. 1930, Tupaliče). Oče Ignac Cuderman, vrvar, trgovec, gostilničar, mati Frančiška, r. Markun. Brat Vinko Cuderman, dramatik, publicist, šahist, nečakinja Alenka Cuderman, rokometašica, športna funkcionarka.

Osnovno šolo je obiskoval v Preddvoru, gimnazijo pa v Kranju, kjer je 1948 maturiral. Prvo glasbeno izobrazbo (klavir, orgle) si je pridobil kot samouk in vodil cerkveni zbor v Preddvoru. Študij je nadaljeval v bogoslovju v Ljubljani in na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Med študijem se je glasbeno izpopolnjeval z zasebnim poukom pri Stanku Premrlu. Vodil je tudi zbor bogoslovcev.

Po posvetitvi 1954 je bil imenovan za kaplana v Trnovem v Ljubljani, kjer je vodil tudi pevski zbor. 1956 je odšel na Dunaj, kjer je vzporedno končal študija cerkvene glasbe na akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost ter muzikologije na univerzi. Študij muzikologije je zaključil z doktoratom (naslov teze Der Cäcilianismus in Wien und sein erster Repräsentant am Dom zu St. Stephan August Weirich 1858–1921 mit thematischem Katalog seines Gesamtschaffens und Darstellung seiner Messen).

Po vrnitvi v Ljubljano 1960 je postal pomočnik regensa chori ljubljanske stolnice, 1969 pa regens chori. Obnovil je izvajanje pomembnejših klasicističnih in romantičnih vokalno-instrumentalnih del, ki je zamrlo z uveljavitvijo cecilijanskih idealov v drugi polovici 19. stoletja. Predaval je tudi cerkveno glasbo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Z mesta vodje cerkvene glasbe v stolnici je že 1970 odstopil zaradi nestrinjanja z izrivanjem umetniške cerkvene glasbe iz liturgije, kar je bilo posledica enostranskega izvajanja reform, sprejetih na drugem vatikanskem koncilu.

1968 je s skupino ljubiteljev glasbe ustanovil in več desetletij vodil društvo Consortium musicum (uradno do septembra 2010), ki se je posvečalo redko izvajanim delom starejše in sodobne vokalno-instrumentalne religiozne glasbe. Društveni mešani zbor je razvil v enega najvidnejših slovenskih vokalnih ansamblov ter z njim osvojil nagrade na številnih domačih in mednarodnih tekmovanjih. Z zborom je posnel ciklus plošč Musica sacra Slovenica, ki obsega triindvajset diskografskih enot.

Po odhodu iz ljubljanske stolnice je služboval na upravi časopisa Družina (1970–76), kot vodja glasbenega arhiva Slovenske filharmonije (1976–80) in bil upravnik podjetja Družina (1980–91). 1984–91 je bil tudi zborovodja Komornega zbora RTV Ljubljana. 1991 je spodbudil in vodil ustanovitev Slovenskega komornega zbora, takrat edinega slovenskega poklicnega koncertnega zbora, in bil do upokojitve 2009 njegov umetniški vodja oz. programski direktor. Pod njegovim umetniškim vodstvom se je zbor razvil v vrhunski ansambel, ki je nastopal pod vodstvom najvidnejših svetovnih zborovodij in dirigentov. Z njim je posnel dve antologiji slovenske zborovske glasbe. Musica sacra Slovenica (triintrideset zgoščenk) prinaša pregled slovenske duhovne glasbe 19. in 20. stoletja, Slovenska zborovska glasba (petinpetdeset zgoščenk) pa antologijo slovenske posvetne zborovske glasbe od sredine 19. stoletja do sodobnosti. 2000–08 je bil tudi umetniški vodja Slovenskega okteta. Poustvarjalno delo je dopolnjeval s predavateljskim. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je 1986–2002 predaval različne predmete in ključno prispeval k ustanovitvi Oddelka za cerkveno glasbo 1992.

Cudermanovo umetniško delovanje zaznamuje izjemna repertoarna razgledanost, ki se odraža v raznolikem zanimanju za zborovsko in vokalno-instrumentalno glasbo različnih obdobij. Z ansambli, ki jih je vodil, je praizvedel ali slovenski publiki prvič predstavil številna dela domačega in svetovnega zborovskega repertoarja. Njegove interpretacije izhajajo iz estetskih premis druge polovice 20. stoletja, ki so se v slovenski vokalni glasbi počasi uveljavljale v sedemdesetih letih. Označuje jih zmerno modernističen odmik od opulentne zvočnosti in do popačenosti stopnjevane ekspresivnosti, značilne za interprete prejšnje generacije. Pri iskanju ravnovesja med formalnimi in izraznimi prvinami je izhajal iz koncepta zvestobe glasbenemu delu (Werktreue). V okviru skromnih možnosti slovenskega okolja se je pri izvajanju del starejše glasbe zanimal tudi za uveljavljanje prvin historično informirane izvajalne prakse.

Za svoje delo je prejel več nagrad in odlikovanj, mdr. Župančičevo nagrado (1993), častni znak svobode RS (2001), red za zasluge (2007), Gallusovo plaketo, zlato plaketo JSKD (2011), postal je tudi prvi častni občan Preddvora (2012). 2011 je RTV Slovenija o njem posnela dokumentarni film Regens Chori, portret Mirka Cudermana, ob 80-letnici rojstva, 2022 je prejel Prešernovo nagrado.