Božič, Darijan (1933–2018)

BOŽIČ, Darijan, skladatelj, dirigent (r. 29. 4. 1933, Slavonski Brod, Hrvaška). Oče Ivo Božič, major jugoslovanske vojske, mati Nuša Božič, r. Mrovlje, učiteljica.

Klasično gimnazijo in srednjo glasbeno šolo je obiskoval v Ljubljani. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je diplomiral iz kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu (1958) in iz dirigiranja pri Danilu Švari (1961). Sprva je bil violist orkestra Opere Slovenskega narodnega gledališča (1953–65) in orkestra Slovenske filharmonije (1965–68). 1967 se je kot štipendist Prešernovega sklada izpopolnjeval v Parizu in Londonu. 1968–70 je bil dirigent asistent v ljubljanski Operi, 1970–74 umetniški vodja in direktor Slovenske filharmonije, 1972–74 tudi umetniški vodja Slovenskega okteta. Naslednja leta je deloval kot svobodni umetnik. 1977 se je na Akademiji za glasbo habilitiral za področje kompozicije; 1982–95 je predaval na Pedagoški akademiji v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (1982 izredni profesor, 1988 redni profesor). 1995 do upokojitve 1998, je bil umetniški vodja in direktor Opere SNG v Ljubljani.

Božič je v šestdesetih letih 20. stoletja v slovenski glasbeni prostor vstopil kot član modernistične skupine Pro musica viva. S kolegi iz skupine ga je družila odprtost za sodobne vplive, vendar ni brezkompromisno zavračal tradicionalnih strukturnih in kompozicijsko-tehničnih modelov. Kljub temu je storil radikalni avantgardistični korak in posegel v samo institucijo umetnosti, običajno identificirano z umetniškim delom in možnostjo njegovega reproduciranja v mejah tradicijsko definiranega kulturnega dogodka. Eden od jasnih znakov tega odklona je bilo Božičevo odrekanje tradicionalnim zvrstnim definiranjem. Simfonije pri njem niso več primerki vrhunske čiste avtonomne glasbene oblike, temveč ozvočena poezija; kantate ne predvsem obsežni vokalno-instrumentalni koncertni dogodki, temveč v montažnem studiu izčiščeni kolaži elektronskih in mehanskih zvokov; opere ne drame z glasbo, temveč večdnevni projekti itd. To mu je tudi omogočilo, da je povsem zavrnil dilemo svojih generacijskih skladateljskih kolegov, ki so iskali svojo pot med modernistično odpovedjo tradicionalnim kompozicijskim sredstvom na eni strani in neo- in post- gibanjem s prevzemanjem tradicionalnih obrazcev na drugi. Presegel je tako omejevanje glasbenega jezika zgolj na kompozicijsko-tehnična izrazila, in iskal globljega poetskega bistva, ki mu je omogočalo, da je mogel neobremenjeno pisati zdaj tonalitetno, zdaj atonalitetno, zdaj tematsko, zdaj atematsko, zdaj v mejah tonsko definiranega zvočnega polja, zdaj v neomejenih razsežnostih šuma, hrupa, elektronsko povzročenega in obdelanega zvoka itn. Poslušalcem tako ni več ponudil glasbenega jezika, ki bi ga bilo mogoče dekodirati zgolj z znotrajglasbeno definiranim sistemom. Nasprotno: soočil jih je z večslojno zvočno lepljenko slojevito povezanih raznorodnih prvin. Njegov kompozicijski jezik tako morda najbolje označuje izraz collage sonore, ki ga sam pogosto uporablja v naslovih svojih skladb. Gre za zvočni kolaž, ki ga sprva zaznamuje kompleksnost glasbenih izrazil, pozneje tudi glasbeni citati, beseda, zvočni efekti, scenski elementi itn. (Collage sonore, Slovenska visoka pesem, Bela krizantema). Zlasti v nekaterih zgodnejših skladbah in v glasbi za koncertantna glasbila je pogosto vpletal jazzovske elemente; z njimi je v svoja dela vključeval tudi enakomerno pulzirajoč metrum, tematsko izpeljevanje v okvirih simetričnega periodiziranja, večkrat na način variiranja harmonsko nespremenljivega modela (Sonate in cool 1–3, Koncert za alt saksofon in orkester, Koncert za pozavno in orkester, To Duke). Sredi šestdesetih let 20. stoletja se je začel intenzivneje ukvarjati z elektronsko glasbo, pri čemer je pogosto povezoval muziciranje živih glasbenikov z elektronsko obdelanimi zvoki ali montiranimi posnetki. Pogosto je v svoja dela vključeval tudi elemente scenskega. Posebno mesto v njegovem opusu zavzemajo obsežnejša vokalno-instrumentalna dela, tako kantate (Maximilien Robespierre, Canticulae vagi aves) in opere (med njimi Spoštovanja vredna vlačuga, Ares-Eros, Lizistrata, Kralj Lear, Telmah), pri katerih je bil pogosto sam tudi pisec libreta, režiser, scenograf in dramaturg.

Izbrana besedila, na katera se opira pri skladanju, so praviloma angažirano kritična, in vpletajo na eni strani, denimo, romske fraze, na drugi strani pa poezijo izbranih vrhunskih literatov, kot so France Prešeren, Marko in Tone Pavček, Gregor Strniša, Ivan Cankar, Ovid ali William Shakespeare.

Njegova glasba je zato izjemno zahtevna, saj ruši razumljivostne vzorce, ko poslušalce oropa pričakovanj, navad, sistemskih ogrodij, privzgojenih ob dekodiranju običajnega glasbenega jezika. Skladatelj njeno sporočilnost dodatno zaostri s socialno ali politično angažiranostjo vsebine, ki jo v taki ali drugačni obliki zasledimo praktično v celotnem njegovem opusu.

Posebna odlika njegove glasbe je, da poslušalcu pri recepciji glasbe, včasih skrite za masko »blaznosti« (Šesta pesem iz ciklusa Blaznost), ne dovoljuje ležernega prisluškovanja muzikalnemu toku, temveč terja njegovo polno pozornost, ga spodbuja k premisleku in izziva njegovo reakcijo.

Ob skladanju se Božič ukvarja tudi s teorijo opere, pri čemer išče nove umetniške oblike opere in nove možnosti njenega družbenega angažmaja.

1977 je skupaj z Jožetom Babičem, Poldetom Bibičem, Benom Hvalo, Primožem Kozakom, Peterom Skalarjem in Matjažem Vipotnikom prejel Prešernovo nagrado za izvedbo Hlapca Jerneja na osrednji proslavi ob 100-letnici rojstva Ivana Cankarja. Za življenjsko delo je 2015 prejel Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev.