Bolčina, Radoš (1965–)

BOLČINA, Radoš, dramski igralec (r. 10. 3. 1965, Šempeter pri Gorici). Oče Avgust Bolčina, medicinski tehnik, mati Iva Bolčina, r. Vetrih, medicinska sestra.

Osnovno šolo je obiskoval v Šempetru pri Gorici. 1979–83 je bil dijak Gimnazije v Novi Gorici, 1984–88 pa je študiral dramsko in radijsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. V študentskih letih je nastopil v predstavah Krst pod Triglavom (Gledališče Sester Scipion Nasice, 1986) in Tako kot je Williama M. Hoffmana (Drama SNG Maribor, 1986). Od 1988 je član umetniškega ansambla Primorskega dramskega gledališča (PDG Nova Gorica; od 2004 SNG Nova Gorica), le v sezoni 1992/93 je bil zaposlen v Drami SNG Maribor (igral je v trilogiji La Divina Commedia Danteja Alighierija, Nenada Prokića in Tomaža Pandurja). V novogoriškem gledališču je debitiral kot Kristus v Evangeliju po Judi Sergeja Verča (1988) in od takrat v njem nastopil v več kot petinsedemdesetih uprizoritvah.

Njegov opus priča o premišljenem delu ter široki paleti izraznih sredstev, ob tem pa tudi o domišljijsko razvejanem snovanju likov ter raziskovanju novih igralskih sredstev in tehnik. Do vlog pristopa radikalno, avtorsko prepoznavno; pogosto se približuje groteski, stilizaciji in blagi karikaturi (zlasti v gestikulaciji), ne da bi njegove kreacije izgubile prepričljivost in se odmaknile od duha karakterjev. Ustvarjalno se najbolj razživi, ko interpretira like iz območja absurda oziroma zaznamovane z drugačnostjo in obrobnostjo ali vedenjskimi odkloni.

Večino kreacij je ustvaril v novogoriškem gledališču, kjer se je izkazal kot zanesljiv interpret nosilnih vlog, tako iz dramskega kot komedijskega žanra. Med njimi so vojak Ruzante v priljubljenih Ruzantejevih enodejankah Lubjezen, Uojska, Lakota (1991), Vince v drami Pokopani otrok Sama Sheparda (1992), Črtomir v Krstu pri Savici Dominika Smoleta (1994), Alcest v Molièrovem Ljudomrznežu (1994), vojak Riddle v Barkerjevi Ljubezni dobrega moža (1995), najboljši predstavi Borštnikovega srečanja 1995, ter Gospod Martin in Ona v Ionescovih enodejankah Plešasta pevka in Delirij v dvoje (1995). Z vlogo Vojvode Buckinghama v Shakespearovem Kralju Richardu Tretjem (PDG Nova Gorica in Slovensko stalno gledališče Trst) je 1997 leta diplomiral, zatem pa zasnoval serijo uspešnih likov kot komično stilizirani Mesrin v Marivauxovem Disputu (1997), postajni načelnik Thomas Hudetz v drami Sodni dan Ödöna von Horvátha (1997), tragični ljubimec Kalisto v Celestini Fernanda de Rojasa (1998) in naslovni lik v Molnárjevi melodrami Liliom (1998). Med njegove najpomembnejše stvaritve sodijo Hamlet v istoimenski Shakespearovi tragediji (2000), Štefuc v Tistega lepega dne Cirila Kosmača (v dramatizaciji Srečka Fišerja; 2000), Kočkarjov v Gogoljevi Ženitvi (2001), Tomaž Cavata alias Curlo v Goldonijevi uspešnici Zdrahe (PDG Nova Gorica in Primorski poletni festival Koper, 2001), Grbavec Teobald v Grumovem Dogodku v mestu Gogi (2001), Škrat v Shakespearovem Snu kresne noči (2002), Don Juan v istoimenskem Molièrovem delu (2003). Izjemni figuri gledališča absurda je zasnoval kot Clov v Beckettovem Koncu igre (1999), najboljši predstavi Borštnikovega srečanja 1999, in kot Estragon v Beckettovi igri Čakajoč Godota (koprodukcija s Primorskim poletnim festivalom, 2003). Po naslovnem liku v Jonsonovi igri Volpone ali Lisjak (2004), Truffaldinu v Gozzijevem Zelenem ptičku (2005) in Klobučmanu v musicalu Alica Arthura Annecchina, Renéja de Ceccattyja in Janusza Kice (2005) je v krstni izvedbi Medtem Srečka Fišerja, napisani po motivih Prima Levija, oblikoval več vlog (Aldo, Odisej, Orfej itd.), ki jih je združil v enovit in presunljiv dramski lik intelektualca, zaznamovanega z izkušnjo taborišča – uprizoritev je na Borštnikovem srečanju 2005 prejela nagrado za najboljšo predstavo. Radikalno, s hamletovske pozicije je zasnoval Leoneja v Krleževi drami Gospoda Glembajevi (2006), glavne like pa je znova upodobil kot Victor-Emmanuel Chandebise in njegov dvojnik Poche v Feydeaujevi komediji Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob (2007), prebrisani Pomet v Držićevi komediji Dundo Maroje (2008), enigmatični Berač v Simovićevi igri Čudež v Šarganu (2009), Vojnicki v Stričku Vanji Antona P. Čehova (2010) ter kot naslovni lik v Oblomovu Ivana A. Gončarova (Slovensko stalno gledališče Trst, 2010), in Molièrovih igrah Georges Dandin ali Pretentani gospod (Gledališče Koper, 2011) in Tartuffe (2015).

Prejel je številne nagrade, ob nagradi Prešernovega sklada (za Škrata v uprizoritvi Sen kresne noči, Don Juana v uprizoritvi Don Juan ali Kamnita gostija in Estragona v uprizoritvi Čakajoč Godota, 2004) še tri Borštnikove nagrade (za Clova v uprizoritvi Konec igre, 1999; za Tomaža v uprizoritvi Zdrahe, 2002; za vloge v uprizoritvi Medtem, 2005), Severjevo nagrado (za Hudetza v uprizoritvi Sodni dan, Doktorja v uprizoritvi Wojczek in Kalista v uprizoritvi Celestina v izvedbi PDG Nova Gorica ter Mihaila v Murlin Murlo v izvedbi Mestno gledališče ljubljansko, 1998), nagrado Veljka Maričića za najboljšo glavno moško vlogo (za Clova v uprizoritvi Konec igre, 6. Hrvaški festival malih odrov, Reka, 1999), nagrado žlahtni komedijant (za Tomaža v Zdrahah, Dnevi komedije, Celje, 2002), Bevkovo listino za vrsto izjemnih kreacij v 2002 (2002), posebno nagrado za izjemen igralski dvojec v uprizoritvi Čakajoč Godota (skupaj z Iztokom Mlakarjem; Slovenski festival komornega gledališča SKUP, Ptuj 2004) in primorsko gledališko nagrado tantadruj za umetniški dosežek v predstavi Stari klovni (skupaj z Gojmirjem Lešnjakom - Gojcem in Iztokom Mlakarjem, 2017).