Bizovičar, Milan (1927–2006)

BIZOVIČAR, Milan, slikar, ilustrator (r. 13. 1. 1927, Ljubljana, Šiška; u. 15. 9. 2006, Ljubljana). Mati Jožefa Bizovičar.

Osnovno in meščansko šolo je končal v Ljubljani. S štirinajstimi leti je sodeloval na nagradnem natečaju v mladinskem časopisu Razori, kjer je dobil prvo nagrado. 1941–42 se je učil risanja pri Hinku Smrekarju, ki je bil poleg Nikolaja Pirnata njegov prvi likovni vzornik. 1945 se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. 1949 je diplomiral pri Gabrijelu Stupici, pri katerem je 1951 dokončal specialko za slikarstvo in od tedaj deloval kot svobodni umetnik v Ljubljani. Atelje je imel na robu parka Tivoli. 1963 se je študijsko izpopolnjeval v Parizu. Huda prometna nesreča 1983 ga je priklenila na invalidski voziček.

Ukvarjal se je s knjižno ilustracijo, slikarstvom, grafiko, knjižno opremo, stripom, slikanimi okni in mozaikom. Že na likovni akademiji je opozoril nase s slikarskimi deli. Kot obetajoč slikar se je 1958 predstavil na razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani, vendar se je v nadaljevanju intenzivno posvetil knjižni ilustraciji, s katero se je preživljal že med študijem. Ilustriral je knjige za otroke in mladino (preko sto samostojnih izdaj). Redno je sodeloval z založbo Mladinska knjiga, mdr. je ilustriral več del Lojzeta Kovačiča. Ilustracije je objavljal tudi v mladinskem periodičnem tisku (Ciciban, Kurirček, Pionir). Za šolski tednik Pionirski list je od 1951 risal ilustracije za slikanice, mdr. Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru (1951), Drago Kralj: Boj za staro pravdo (1960/61), S. Roger (= Gregor Strniša): Boj z minotavri (1961/62), Drago Kralj: Špartak (1966/67), Peter Wirth: Ka-kan (1967/68).

Poudarjeno oseben izraz je bil prisoten v celotnem ilustratorskem opusu, ki zajema zgodovinske in pravljične vsebine, potopise, realistične pripovedi, poezijo in slikanice za najmlajše. Z veliko mero likovne kulture je prehajal med ilustratorskimi nalogami. Pri ilustracijah Salomonovih rudnikov Henryja Riderja Haggarda (1956) se je ozrl tudi k sodobni ameriški grafiki. Za pripravo ilustracij Prvega maja Prežihovega Voranca (1961) je večkrat obiskal pisateljev rojstni dom v Kotljah, da bi se seznanil z ljudmi in okoljem, in na temelju oblik in barvne intenzivnosti ljudske umetnosti (poslikano pohištvo) zasnoval samosvoj likovni svet. Pri knjižni opremi je povezoval ilustracijo, besedilo in oblikovanje v celoto.

Z virtuoznim in prepoznavnim likovnim slogom, ki ga je dokončno oblikoval v šestdesetih letih 20. stoletja, se je uvrstil med osrednje predstavnike domače ilustracije. Najpomembnejše značilnosti Bizovičarjeve ilustracije so: odstopanje od realističnega likovnega izraza, suverena obrisna risba, transformacija realnih figur in predmetov v stilizirane like, ekspresivna stilizacija in poenostavljanje motiva, iskanje novih prostorskih razporeditev sestavnih delov motiva, humorni poudarki, težnja po samosvojih barvnih rešitvah, žive lokalne barve in navezava na sočasna stremljenja v slikarstvu. Ob upoštevanju literarne predloge je posegal po modernih likovnih realizacijah. Figure in predmeti se pogosto svobodno gibljejo po prostoru in delno spreminjajo v simbole (Lojze Kovačič: Možiček med dimniki, 1974; Dane Zajc: Abecedarija, 1975; France Prešeren: Poezije, 1980).

Po prometni nesreči in rehabilitaciji (po 1990) se je znova posvetil risbi in slikarstvu. Na prvi razstavi se je predstavil z ljubljanskimi vedutami. Slikal je figuralne motive, portrete, tihožitja, vedute in interierje. Pri slikarskih kompozicijah v različnih likovnih tehnikah je povezoval realne motive z domišljijskim svetom. Osrednja podobotvorna elementa sta bila risba in barva, pri slednji je segel do barvne abstrakcije. Napetost slikovnega polja je vzdrževal z nemirno, trepetavo potezo čopiča.

Zasnoval je predloge za lutke v lutkovnih igrah Daneta ZajcaPetelin se predstavi (1978) in Borisa A. Novaka Nebesno gledališče (1984). Pri slikanih oknih in mozaikih je posegel po rešitvah, sorodnih njegovi ilustraciji (vitraži v cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti, 1974–75, in v podružnični cerkvi sv. Simona in Juda Tadeja na Viču, 1987; vitraž s prizori iz zgodovine srednjeveške Ljubljane v Galeriji Ars, Ljubljana, 1981; vitraži v župnijski cerkvi sv. Ane v Bakovcih, 1985; mozaik z motivom srednjeveške Škofje Loke in nekdanjih obrti, avla Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka v Stari Loki, 1979).

Večkrat je prejel Levstikovo nagrado: 1958 za strip Magellanovo potovanje okoli sveta v Pionirskem listu, 1962 za Zgodbe iz mesta Rič-Rač Lojzeta Kovačiča, 1967 za Solzice Prežihovega Voranca in Salomonove rudnike H. R. Haggarda in 1974 za Možička med dimniki Lojzeta Kovačiča, prejel je tudi nagradi za opremo knjige na knjižnem sejmu v Beogradu (1974, 1975) ter Kajuhovo nagrado za Butalce Frana Milčinskega (1975), 1975 je za slikanico Abecedarija Daneta Zajca prejel Levstikovo nagrado in tretjo nagrado za ilustracijo na knjižnem sejmu v Beogradu, 2005 je prejel nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo.