Novi Slovenski biografski leksikon

Na grafični oddelek Šole za umetno obrt v Ljubljani se je vpisal 1948, že po tretjem letniku (1951) pa se je vpisal na ljubljansko Akademijo upodabljajočih umetnosti, kjer je 1955 diplomiral iz slikarstva pri Maksimu Sedeju. 1957 je zaključil specialko za slikarstvo pri Maksimu Sedeju, 1958 pa še specialko za grafiko pri Božidarju Jakcu. 1955–70 je deloval kot svobodni umetnik, vmes se je 1958–59 kot štipendist francoske vlade izpopolnjeval pri Johnnyju Friedlaenderju v Parizu. 1970 je bil izvoljen za docenta na Akademiji za likovno umetnost, 1974 za izrednega profesorja ter 1979 za rednega profesorja za risanje in slikanje. Bil je predstojnik oddelka za slikarstvo (1976–81 in 1985 do upokojitve 1996).

1957 je postal član Društva slovenskih likovnih umetnikov. 1958–61 je bil scenograf pri Odru 57, v Drami Slovenskega narodnega gledališča (1962) in v Mestnem gledališču Ljubljanskem. Bil je član umetniškega sveta Društva slovenskih likovnih umetnikov (1978), upravnega odbora Mednarodnega grafičnega bienala (do 1984; 1957–97 je na bienalu tudi redno razstavljal) in Grupe 69 (do 1989 je sodeloval na vseh njenih razstavah). 1980 je bil med podpisniki pobude za ustanovitev Nove revije in pozneje član njenega uredniškega odbora ter sooblikovalec številnih njenih izdaj. 1989 je bil izvoljen za izrednega, 1993 pa za rednega člana SAZU; 1992 je postal zunanji (tuji) član Accademiae nazionale di San Luca (Rim), 1996 pa redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu.

Za Bernikovo delo so značilne stroga in jasna notranja gradnja slike, osredotočenost na bistvene likovne zakonitosti, pretehtana razporeditev in kompozicijska urejenost. Njegov bogati in izredno obsežni opus je sprva nastajal v ciklih ter z izrazitimi vsebinskimi in formalnimi prelomi, v katerih je večkrat menjal figurativni in nefigurativni način, različne aktualne smeri in izrazna sredstva.

Na začetku šestdesetih let 20. stoletja je ustvarjal pod vplivom t. i. evropskega informela. V ciklu Magme na prvi samostojni razstavi v Mali galeriji je raziskoval primarno zemeljsko snov kot osnovno materijo slikarskega zapisa. Postopoma so se na slikah začele pojavljati pismenke, znaki in pisava, t. i. letrizem, s katerim je povezal zahodnoevropsko in bizantinsko ter srednjeveško in sodobno likovno tradicijo. Vzporedno je ustvarjal grafike, s katerimi je postavil formalne temelje Ljubljanske grafične šole. V tistem času so bile Bernikove grafike na najbolj prestižnih svetovnih manifestacijah in razstavah večkrat nagrajene z najvišjimi odličji.

1967–68 se je z angažirano serijo slik Mandatorji za kratek čas posvetil t. i. novi figuraliki. 1962–69 je načrtoval več notranjih oprem: 1965 je z reliefi opremil ljubljanski Rotovž in pritličje hotela Slon, ustvaril pa je tudi več osnutkov za stenske tapiserije. Sledili so cikli Trave, Angeli (oba 1970) in Kamen – kruh (1975–77). Za njimi so ponovno stopile v ospredje figuralne teme, najprej v kiparskem ustvarjanju, potem v slikarstvu, grafiki in risbi. Vzporedno sta po 1980 začela nastajati cikla slik, risb in pesmi Sence na duši in Anagoge, v katerih je prišla do izraza avtorjeva introvertiranost. S krščanskimi simboli je govoril o temeljnih vprašanjih človeške eksistence in osebnih doživetjih, ki jih je mojstrsko vpel v večno anatemo med svetlobo in temo, dobrim in zlim (križevi poti v cerkvi Kristusovega učlovečenja v Dravljah v Ljubljani, 1988, v cerkvi sv. Lovrenca nad Zabreznico, 1993, in v trnovski cerkvi v Ljubljani, 1999).

Na prelomu tisočletja se je osredotočil na kontinuirano risanje v majhnih priročnih formatih in v različnih tehnikah, ki jih je zbral v »dnevniških« monografijah (Nočni dnevnik 1959–2009, Ljubljana, 2010). Sledili so cikli Katharsis, Bližina samote, Ljubezen za nič. 2001 je nastala serija Slovenska Guernica, ki je hkrati pričevanje in ekstatična vizija usode slovenstva. Izdal je več knjižnih zbirk risb in pesmi. Pozni slog je krčevito prvinski, izrazen in zverižen, ponekod do igrive groteske.

Bernik je prejemnik številnih visokih domačih in mednarodnih nagrad, mdr. Jakopičeve nagrade (1971), nagrade Prešernovega sklada (1963) in Prešernove nagrade (1981). Med okoli štiridesetimi mednarodnimi nagradami so najbolj opazne nagrada Galerie Chalette (nagrada zakoncev Lejwa iz New Yorka na 23. mednarodnem likovnem bienalu v Benetkah, 1962), Grand Prix Tokyo (velika nagrada na mednarodnem grafičnem bienalu v Tokiu, 1962), Grand Prix São Paulo (velika nagrada za grafiko na 8. mednarodnem bienalu v São Paulu, 1965), Grand Premium (nagrada 8. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, 1969), Grand Prix Ibizagrafic (prva nagrada na grafičnem bienalu v Ibizi, 1972). Posebno mesto med priznanji imata dunajska Herderjeva nagrada (2001) in zlati častni znak svobode RS (2003). 1996 je prejel zlato plaketo Univerze v Ljubljani in 1998 naziv zaslužni profesor.

Dela

Samostojne razstave

  • Ljubljana, Moderna galerija, Mala galerija, 1960.
  • Zagreb, Gradska galerija suvremene umjetnosti, 1960.
  • Celovec, Galerie 61, 1962.
  • Beograd, Salon Moderne galerije, 1965.
  • Lausanne, Galerie Alice Pauli, 1966.
  • Düsseldorf, Städtische Kunsthalle, 1972.
  • Beograd, Muzej savremene umetnosti, 1986.
  • Ljubljana, Moderna Galerija, 1986, 2005 (velika pregledna razstava).
  • Nuernberg, Kunsthalle, 1988.
  • Ljubljana, Galerija Tivoli/Mednarodni grafični likovni center, 1998, 2014.

Skupinske razstave

  • 2. Biennale de Paris (Pariz, 1961).
  • 3rd International Biennial Exhibition of Prints in Tokyo (Tokio, 1962).
  • 31st Exhibition of Japan Print Association : Invited Yugoslavia Prints (Tokio, 1963).
  • Razstava Jugoslovanske tapiserije (Ljubljana, 1963).
  • Międzynarodowe biennale grafiki (Krakov, 1966).
  • 5a biennale internazionale d'arte contemporanea : incontri della giovane pittura Europea (San Marino, 1965).
  • British International Print Biennale (Bradford, 1970).
  • La biennale di Venezia : esposizione internazionale d'arte (Benetke, 1962, 1968, 1970, 1972, 1988).
  • Identität : Differenz : eine Topografie der Moderne : Tribüne Trigon 1940–1990 (Gradec, 1992).
  • Umetniki Eksistence/Artists of Existence : Zoran Mušič, Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, Janez Bernik (Ljubljana, 1997).
  • Figurativno slikarstvo od Preglja do Marušiča (Koper, 2001).

Pesniške zbirke

  • Črte = Crte = Die Linien = Lines : risbe in pesmi, Ljubljana - Zagreb - London, 1977.
  • Nikogar ni k večerji, Ljubljana, 2008.
  • Kako velik je dan, Ljubljana, 2010.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za NSBL.
  • ES.
  • ULBB.
  • Likovna enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb, 1984.
  • Allgemeines Künstlerlexikon : die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 9, München - Leipzig, 1994.
  • Slovenska akademija znanosti in umetnosti ob šestdesetletnici : biografski zbornik, Ljubljana, 1998.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Zoran Kržišnik: Janez Bernik, Maribor, 1966.
  • Janez Bernik, Ljubljana, 1980.
  • Janez Bernik, Ljubljana - New York, 1984.
  • Bernik : razstava 1985, Ljubljana, 1985.
  • Tine Hribar: Sveta igra sveta : umetnost v post-moderni dobi, Ljubljana, 1990.
  • Zoran Kržišnik, Siegbert Metelko, Jure Mikuž: Janez Bernik : Arbeiten auf Papier/Dela na papirju : 1952–1992, Klagenfurt, 1993.
  • Europa, Europa : das Jahrhundert der Avantgarde in Mittel- und Osteuropa, Bonn, 1994.
  • Janez Bernik : velika pregledna razstava, Ljubljana, 2005.
  • Bernik : slikarjeva hiša, Slovenj Gradec - Ljubljana, 2008.
  • Milček Komelj: Nočni dnevnik 1959–2009 : Janez Bernik, Ljubljana, 2010.
  • Milček Komelj: Janez Bernik : hvala, mama, Ljubljana, 2011.
  • Milček Komelj: Janez Bernik (1933–2016), Delo, 3. 8. 2016.
  • Moderna galerija - RazUme, Bernik, Janez, (december 2015).
Krmelj, Vesna: Bernik, Janez, akademik (1933–2016). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1018040/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. september 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine