Benhart, František (1924–2006)

BENHART, František (psevdonimi František Fána, Bedřich Naňka; v slovenskem tisku tudi Ciril Perhaj, Frivolin in Franček Nezdomec, šifre Bt, fbt, FB), prevajalec, literarni kritik, esejist, dopisni član SAZU (r. 10. 9. 1924, Vynohradiv, Ukrajina, takrat Sevl(j)uš, Češkoslovaška; u. 25. 12. 2006, Praga, Češka). Oče Vojtěch, železniški uradnik, mati Růžena, r. Pecháčková. Hči Kateřina Literová, prevajalka slovenske literature.

Otroštvo je preživel v Podkarpatski Rusiji (Ruteniji, tedaj Češkoslovaška), kjer je bil oče železniški čuvaj. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju (1930–35), gimnazijo pa v Chustu (1935–39). Po razkosanju Češkoslovaške so se z družino prek Romunije in Jugoslavije zatekli v Prago, kjer je nadaljeval šolanje in 1944 maturiral. 1945–49 je na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi študiral češčino, ruščino in jugoslovanske književnosti (lektor za slovenščino je bil Oton Berkopec) ter 1949 diplomiral z nalogo o prvih čeških delavskih pesnikih. Že 1946 je kot štipendist obiskal Slovenijo in v čeških časopisih objavil prvi poročili o sodobni slovenski književnosti. 1947–48 je bil urednik tednika Lidová kultura. Po služenju vojaškega roka (1949–51) je živel v Pragi kot novinar, urednik in kritik. Bil je urednik založbe Naše vojsko (1951–56), mesečnika Zlatý máj (1956–57), ki se je ukvarjal s kritiko mladinskih knjig, ter bil član uredništva mesečnika zveze čeških književnikov Plamen, kjer je skrbel za literarno kritiko in poezijo (1959–69). Po ukinitvi revije, ki je sledila zatrtju praške pomladi, Benhart ni imel stalne zaposlitve. Delal je kot kritik in prevajalec iz slovenščine; pisal je predvsem za slovenske revije. Pogosto je bival v Sloveniji in postal dvojezičen. Maja 1985 je postal dopisni član SAZU.

Njegov prevajalski opus iz slovenščine v češčino je zelo obsežen. V skoraj pol stoletja – od romana Karla Grabeljška Dolomiti se krušijo (Dolomiti se drolý, 1957) do pesniške antologije Nebo nad nami (Nebe nad námi, 2005) – je prevedel več kot sedemdeset slovenskih knjig, večinoma leposlovja 20. stoletja. Na Češkem so v njegovem prevodu izšle samostojne knjige slovenskih pisateljev in pesnikov, kot so Anton Ingolič, Prežihov Voranc, Beno Zupančič, Ivan Potrč, Ciril Kosmač, Mira Mihelič, Tone Svetina, Jože Udovič, Kajetan Kovič, Ivo Zorman, Branko Hofman, Mate Dolenc, Drago Jančar, Ciril Zlobec, Ivan Minatti, Aleš Debeljak, Gustav Januš, Tomaž Šalamun, Milan Jesih, Dane Zajc, Žarko Petan, Janko Messner, Boris A. Novak, Ivo Svetina, Josip Osti, Marjan Strojan, Tone Pavček, Veno Taufer, Aleš Šteger in Andrej Arko. Sodeloval je pri antologiji jugoslovanskih vojnih novel Svitanje v temnih nočeh (Svítání za tmavých nocí, 1964), pripravil je izbor jugoslovanske fantastične proze Mavrična krila (Duhová křídla, 1985) ter pesniške antologije Sedem slovenskih pesnikov (Sedm slovinských básníků, 1994, vključeni Ciril Zlobec, Dane Zajc, Kajetan Kovič, Svetlana Makarovič, Tomaž Šalamun, Milan Jesih in Aleš Debeljak), Mesto v prostoru (Místo v prostoru, 1998, vključeni Aleš Debeljak, Alojz Ihan, Maja Haderlap, Uroš Zupan in Aleš Šteger), Duh po morski soli (S přichutí mořské soli, 1998, vključeni Miroslav Košuta, Marko Kravos, Ace Mermolja, Renato Quaglia, Marij Čuk in Alenka Rebula Tuta) ter Nebo nad nami (Nebe nad námi, 2005, vključeni Dane Zajc, Kajetan Kovič, Veno Taufer in Miroslav Košuta). S češkim prevodom je sodeloval pri večjezičnih ilustriranih izdajah poezije Daneta Zajca, Borisa A. Novaka, Iva Svetine, Toneta Pavčka in Andreja Medveda. Med njegovimi knjižnimi prevodi prevladujeta literarna proza in za njo poezija, nekaj je tudi esejističnih in strokovnih del (npr. knjigi Jureta Mikuža o Jakobu Gallusu in Janeza Staniča o Sovjetski zvezi). Pripravil je tudi prek deset knjižnih prevodov, ki mu jih na Češkem ni uspelo objaviti (med avtorji so Vitomil Zupan, Saša Vuga, Rudi Šeligo, Gregor Strniša in Miloš Mikeln). Poleg tega je prevajal dela drugih slovenskih prozaistov, pesnikov in dramatikov ter jih objavljal v revijah in antologijah; skorajda ni pomembnega slovenskega avtorja 20. stoletja, ki se mu ne bi posvetil. V čeških revijah je (poleg večine že omenjenih avtorjev) od 1948 naprej objavljal tudi prevode iz proze Ele Peroci, Andreja Hienga, Uroša Zupana, Edvarda Kocbeka, Gregorja Strniše, Branka Gradišnika in Florjana Lipuša ter esejistiko Božidarja Borka, Josipa Vidmarja, Toma Virka, Milčka Komelja, Milana Dekleve idr. Njegov opus revijalnih objav iz slovenske poezije je komaj pregleden: od 1946, ko je v časopisu Zemědělské noviny objavil prvo pesem Mateja Bora, je prevedel več sto slovenskih pesmi od Prešerna do najmlajše pesniške generacije. Izmed slovenskih pesnikov je izjemno cenil Milana Jesiha, od prozaistov pa Draga Jančarja; prevedel je kar devet njegovih proznih in dramskih knjig. Za češki radio je redno pripravljal oddaje o slovenski literaturi, v več deset oddajah je predstavil vrsto prevodov iz poezije, nekaj radijskih iger in avtorski priredbi novele Andante patetico Vitomila Zupana in romana Erazem Predjamski Saše Vuga. Od sedemdesetih let 20. stoletja je prevajal tudi češko poezijo v slovenščino. V Sodobnosti, Književnih listih in drugje je predstavljal češke avtorje, kot so Bohuslav Reynek, Antonín Bartušek, Vladimír Holan, Josef Šimon, Jiři Orten, Jaroslav Seifert, František Halas, Jan Skácel, Oldřich Mikulášek, Miroslav Holub, Jaromír Pelc idr. Pod psevdonimom Franček Nezdomec je v Sodobnosti objavil tudi nekaj lastnih pesmi.

Poleg prevajalskih in uredniških dosežkov je pomemben še Benhartov obsežen kritiški in esejistični opus, s katerim je dejavno posegal v češki in slovenski literarni prostor. Doma je začel objavljati takoj po vojni v časopisih in revijah, kot so Lidová kultura, Zemědělské noviny, Plamen, Slovanský přehled, Tvorba, Literární noviny, Světova literatura, Tvar in Lidové noviny. V češki publicistiki je pisal predvsem o Bohumilu Hrabalu, Ludvíku Vaculíku, Ladislavu Fuksu, Ivanu Klími in Václavu Havlu, po 1970 pa vse bolj tudi o slovenskih avtorjih. V istem času je začel intenzivneje pisati za slovenske revije, kot so Sodobnost, Naši razgledi, Dialogi, Planinski vestnik, Delo (Književni listi), pa tudi za Radio Slovenija. V Sodobnosti je od 1976 pripravljal kritično serijo Bralnica, v kateri se je ukvarjal predvsem s sprotnim recenziranjem in komentiranjem pretežno sodobne slovenske in češke literature. Izbrane kritiške in esejistične zapise je objavil v več knjigah. Bralnica in druge neprimernosti (1984) obsega izbor »bralniških« kritik iz Sodobnosti (1976–82) ter esejističnih zapisov o slovenski in češki literaturi, objavljenih 1964–82 večinoma v revijah Sodobnost, Plamen in Světova literatura. V Malce drugačnih branjih (1990) je zbral novih sto literarnih kritik (1983–89) in eseje iz osemdesetih let 20. stoletja. Njegove kritiške zapise odlikuje značilno igriv, duhovit in oseben avtorski pristop; bil je odličen poznavalec dveh literarnih kultur in eden redkih tujcev, ki je bil zmožen sintetičnega pregleda sočasne slovenske književnosti.

Ob besedilih, ki se ukvarjajo z literaturo ali s splošnimi kulturnimi vprašanji, viden delež Benhartove slovenske esejistike tvori potopisje. Njegovi osebni in refleksivni »potografski« eseji, objavljeni najprej revijalno in potem zbrani v Sijajnem dnevu ob reki (1996, češka izdaja Zářivý den u řeky, 1997, razširjena izdaja 2006), dokumentirajo avtorjevo ljubezen do slovenske pokrajine, naravne in kulturne dediščine ter prebivalstva. Še nekoliko drugačen tip Benhartovega avtorskega pisanja predstavljajo aforizmi in druga besedila, zbrana v Prepišnem stanju (1999, češka različica Všichni jsme naši, 2003). Njegov knjižni opus v slovenščini zaokroža Spotoma (2001), kjer so poleg kritiških in potopisnih esejev zbrana zanimiva poročila iz pokomunistične Prage ter članki o Podkarpatski Rusiji.

Četudi Benhartov kritiški in esejistični opus kot celota deluje kakovostno nekoliko neuravnoteženo, so njegove zasluge za promocijo slovenske literature na Češkem in češke literature v Sloveniji neprecenljive: imel je osebne stike z vodilnimi slovenskimi in češkimi pisatelji in uredniki, posredoval med avtorji, založbami, revijami in literarnimi festivali ter kot mentor vzgajal novo generacijo prevajalcev.

Benhart je prejemnik naslednjih priznanj: častni član Društva slovenskih književnih prevajalcev (od 1977), Župančičeva listina (1984), častni znak svobode RS (1995), Lavrinova diploma (2003), Pretnarjeva nagrada in častni naslov ambasador slovanskih kultur (2005).