Novi Slovenski biografski leksikon

V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. 1941 se je priključil NOB, bil 1942 nekaj mesecev v partizanih, oktobra istega leta pa je bil aretiran in februarja 1943 v Ljubljani obsojen na osem let strogega zapora. Do februarja l944 je bil v italijanski kaznilnici v mestu Alessandria, nato do septembra istega leta v tržaškem zaporu Coroneo in do maja 1945 v nemški kaznilnici v Bernauu am Chiemsee. Po vrnitvi v domovino julija 1945 se je vključil v delo Ljudske mladine Slovenije, mladinske organizacije, pri kateri je bil do začetka 1948 tudi zaposlen. Nato se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, 1949 pa je bil poslan še na študij na Inštitut za družbene vede v Beogradu; 1951 je diplomiral na obeh institucijah. Po diplomah je bil zaposlen najprej na Cankarjevi založbi, potem kot novinar Slovenskega poročevalca in od 1953 pri reviji Naši Razgledi, dokler se ni 1955 zaposlil kot asistent na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. 1957 se je izpopolnjeval in diplomiral na Evropskem univerzitetnem centru Univerze v Nancyju (Francija).

Doktoriral je 1957 na ljubljanski Pravni fakulteti z disertacijo Kriminalna politika in njene tendence v socialistični družbi ter bil 1961 izvoljen za izrednega profesorja za kazensko pravo, 1966 pa za rednega profesorja. Bil je nosilec predmeta Kazensko materialno pravo, predaval pa je tudi na podiplomskih programih Pravne fakultete UL in Pravne fakultete v Zagrebu. Bil je tudi nosilec predmetov na drugih fakultetah Univerze v Ljubljani. Slovel je kot odličen predavatelj. 1969–71 je bil dekan fakultete, 1983–91 predstojnik katedre za kazenskopravne znanosti Pravne fakultete UL. Deloval je v različnih organih ljubljanske univerze in bil tudi predstojnik Centra za razvoj univerze (1970–75), nato do 1980 predsednik njegovega sveta. Od 1986 je član izvršilnega odbora Mednarodnega združenja za novo družbeno varstvo in humano kriminalitetno politiko. Upokojil se je 1994.

1974–77 je sodeloval pri pripravi kazenske zakonodaje v Jugoslaviji in Sloveniji. Aktiven je bil zlasti pri uveljavljanju standardov človekovih pravic, zato je bil 1988 izvoljen za predsednika Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ustanovljenega pri tedanji SZDL. 1990–92 je vodil delovno skupino za pripravo kazenskega zakonika RS. Raziskovalno se je ukvarjal s področji kazenskega materialnega prava, kriminalitetne politike in človekovih pravic. Posebej velja izpostaviti dela: Kazensko pravo, splošni del (v soavtorstvu, 1978); Kazenskopravno varstvo države in njene družbene ureditve (1987) ter Dachauski procesi (v soavtorstvu, 1990). Po upokojitvi je aktivno sodeloval na raziskovalnem, strokovnem in družbenem področju. V tem času je oblikoval novo raziskovalno in pedagoško disciplino – mednarodno kazensko pravo in zasnoval dva učbenika s tem naslovom (1997 in 2012). Na področju kazenskega prava se je mdr. posvečal vprašanjem kazenske odgovornosti, področju kazenskih sankcij, kjer je prvi v slovenskem prostoru razvil zamisel o resocializaciji kot vodilnem načelu izvrševanja kazenskih sankcij nasploh in še posebej kazni zapora. Že 1975 se je javno izrekel proti smrtni kazni. Na tem področju je obravnaval zlasti sistem predpisovanja kazni zapora.

Na področju posebnega dela kazenskega prava je bistveno prispeval k oblikovanju treh skupin kaznivih dejanj: zoper varnost cestnega prometa, zoper spolno nedotakljivost in zoper ustavno ureditev. Pri prvi navedeni skupini je oblikoval kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti; pri drugi skupini je v kazenskem zakonu SRS (1977) uveljavil izhodišče, da so na področju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost temelj inkriminacije uporaba sile ali grožnje ter zahteva po varstvu otrok in drugih oseb, ki so potrebne posebnega varstva. Slovensko kazensko pravo na tem področju je tako že konec sedemdesetih let 20. stoletja postalo sinonim za sodobne usmeritve na tem področju. Na področju političnih kaznivih dejanj – ki so bila v enopartijskem sistemu posebej izpostavljena – je Bavcon (s soavtorji) 1987 postavil naslednja merila: varstvo na tem področju sme zajeti le zunanjo in notranjo varnost, ne pa »vladajočo« ideologijo; temelje družbene ureditve je mogoče varovati le ob polnem spoštovanju z ustavo in mednarodnimi pakti zagotovljenih človekovih pravic; iz območja kaznivosti morajo biti nedvoumno izvzete svoboda kritične misli in vse dejavnosti, ki pomenijo nadzor javnosti nad delom nosilcev oblasti; takšno ureditev je treba doseči z doslednim spoštovanjem načela o neodvisnosti sodstva.

Na področju človekovih pravic sega Bavconova prva objava v 1953. V njej je mdr. ugotavljal, »da je vsako frazarjenje o socializmu zaman, kadar dejstva očitno kršijo tiste človekove pravice, ki mu jih je priznala celo meščanska družba«. Standarde človekovih pravic, kakor so opredeljeni v mednarodnopravnih dokumentih, je zagovarjal tako na področju kazenskega prava kot v širšem družbenem okviru. Zavzemanje za človekove pravice je ostalo stalnica v njegovem opusu tudi po 1991. V svojem javnem delovanju je dosledno vztrajal, da je varstvo človekovih pravic podlaga za vsako demokratično družbo in da je treba na kršitve teh pravic oblast javno opozarjati.

V disertaciji je kriminalitetno politiko prvič pripeljal v slovenski raziskovalni prostor; zavzel je stališče, da vzroki kriminalitete v družbi izhajajo iz konfliktov v njej. Kasneje se je vedno zavzemal za racionalno, umirjeno in humano odzivanje na probleme kriminalitete. Za takšno kaznovalno politiko se je zavzemal tudi javno. Bil je prvi na področju kazenskopravne stroke, ki je 1984 javno opozoril na težave političnih kaznivih dejanj v tedanjem sistemu in se zavzel za odpravo zloglasnega 133. člena Kazenskega zakonika SFRJ – kaznivega dejanja sovražne propagande.

Na področju kriminalitetne politike je oblikoval širšo koncepcijo socialnopatoloških (kasneje odklonskih) ravnanj, v katero je poleg kaznivih dejanj uvrščal tudi prekrške, tedanje gospodarske prestopke in nekatere druge negativne pojave kot na primer alkoholizem. V letih po upokojitvi je ostal aktiven spremljevalec dogajanja na področju kazenskega prava, kriminalitetne politike in kriminologije. Iz njegovih del iz tistega časa je mogoče razbrati živo zavzemanje za spoštovanje načel pravne države na področju represivnega in še posebej kazenskega prava. V svojih člankih in razpravah, ki so zbrani v treh knjigah pod naslovom Izzivi in odzivi, se je odzival na probleme, ki jih je zaznaval v družbi: človekove pravice, kriminalitetno in zakonodajno politiko, kazensko pravo, mednarodno kazensko pravo idr.

S soavtorji je dvakrat prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča: 1970 za delo Socialna patologija in 1988 za delo Kazenskopravno varstvo države in njene družbene ureditve : politični delikti. 1993 je prejel Zlati častni znak svobode RS. Univerza v Ljubljani mu je 1995 podelila naziv zaslužnega profesorja, 2014 je postal častni meščan Ljubljane.

Dela

  • Socialna patologija, Ljubljana, 1969 (s soavtorji).
  • Ugotavljanje kazenske odgovornosti, Ljubljana, 1980.
  • Kazenski zakon SFR Jugoslavije : s pojasnili, sodno prakso in literaturo, Ljubljana, 1984 (soavtorji Ivan Bele, Peter Kobe, Alenka Šelih).
  • Kazenskopravno varstvo države in njene družbene ureditve : politični delikti, Zagreb, 1987 (soavtorji Ivan Bele, Peter Kobe, Marijan Pavčnik).
  • Dachauski procesi : raziskovalno poročilo z dokumenti, Ljubljana, 1990 (s soavtorji).
  • Izzivi in odzivi, Ljubljana, 2006 (prvi zvezek), 2013 (drugi in tretji zvezek).
  • Mednarodno kazensko pravo, Ljubljana, 2012 (s soavtorji).
  • Kazensko pravo : splošni del, Ljubljana, 2013 (s soavtorji).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • ES.
  • ULBB.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Alenka Šelih: Prof. dr. Ljubo Bavcon – sedemdesetletnik, Zbornik znanstvenih razprav, 54, 1994, 5–26.
Šelih, Alenka: Bavcon, Ljubo (1924–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017320/#novi-slovenski-biografski-leksikon (29. maj 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine