Novi Slovenski biografski leksikon

Po dveh razredih ljudske šole v Beltincih je ostale razrede osnovne šole obiskoval v Lendavi. Tam se je naučil tudi madžarskega jezika, ki mu je koristil pri nadaljnjem šolanju na Madžarskem in pri kasnejšem delu. Prvi razred nižje gimnazije je končal v Szombathelyju, ostale tri pa v Köszegu, kjer je bil gojenec Kelcz-Adelfijeve ustanove. Višjo gimnazijo je obiskoval v Szombathelyju, saj v Köszegu ni bilo višjih razredov. Po maturi 1894 je vstopil v sombotelsko bogoslovje, ki ga je končal 1898, in bil istega leta v Győru posvečen v duhovnika. Ker je bil vešč tujih jezikov, je bil po novi maši, ki jo je imel 1898, nastavljen za kaplana v kraju Sv. Martin ob Rabi na Gradiščanskem. V tej župniji je dušno pastirstvo opravljal v nemškem jeziku. Po nekaj mesecih je odšel v Sv. Jurij v Prekmurju, kjer je ostal do 1902, ko je bil z dekretom sombotelskega škofa Istvana Vilmosa zaradi narodnozavednega delovanja v krogu Franca Ivanocyja premeščen v Rohonc na Gradiščanskem. Tam je pridigal in se zavzemal za zapuščene Hrvate v nemškem, hrvaškem in madžarskem jeziku. 1905 je zaprosil za izpraznjeno mesto župnika v Novi gori in ga tudi dobil. Tam je ostal do 1908, tedaj pa je po smrti bogojinskega župnika Jožefa Horvata zaprosil za izpraznjeno mesto v tamkajšnji župniji. Izmed petih kandidatov je knez Mikloš Eszterhazy izbral prav Bašo in ga predstavil škofu. V Bogojini je deloval do smrti 1931.

V čas njegovega duhovniškega poklica v Bogojini spada zidava tamkajšnje nove cerkve, za kar si je prizadeval že njegov predhodnik župnik Horvat. Za načrt se je obrnil na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je izdelal dva načrta, vendar se je po obisku v Bogojini odločil za tretjega, ki je temeljil na ohranitvi stare gotske cerkvice, kateri bo pridružena nova. Na pomoč so priskočili farani, ki so opravili večino gradbenih delih, in tako je 1925–27 nastala arhitekturna mojstrovina, ki je polna posebnosti in različnih kontrastov ter kot tak unikat znana in vidna z bogojinskega hriba daleč naokoli.

Narodno zavest in ljubezen do vsega slovenskega je Baši vcepil že oče, ki je bil v času najhujše madžarizacije (1891–1905) zastopnik za prodajo knjig Mohorjeve družbe v beltinski župniji. Baša je tako že kot mlad fant imel dobro domačo versko in slovensko vzgojo. V času šolanja na Madžarskem, kjer je imel tesne stike z drugimi prekmurskimi izobraženci, pa je zraslo še njegovo zanimanje za gospodarsko in kulturno usodo Prekmurja. Spadal je v ožji krog sodelavcev Franca Ivanocyja in Jožefa Klekla st., s katerima je ustanovil domačo prekmursko versko periodiko, 1904 Kalendar Srca Jezušovoga in mesečnik Marijin list ter 1913 tednik Novine. V vse tri časopise je vrsto let tudi pisal, v Kalendar Srca Jezušovoga od začetka pa do 1914, predvsem verske članke, poučne in vzgojne pripovedi ter članke o gospodarstvu, v Marijin list je prispeval številne liturgične članke, v Novine pa zlasti uvodnike. 1908–12 in 1918 je bil tudi urednik Marijinega lista. Baševo pomembno slovstveno delo je bil prevod in priredba Katoličanskega katekizmuša za solare III.–V. razreda, katerega je na škofovo zapoved 1909 izdal v prekmurščini z madžarskim črkopisom. Poleg Biblije Petra Kolarja je bil ta katekizem skoraj štirideset let edini učbenik, ki se je smel uporabljati v prekmurskih šolah.

V vseh krajih svojega duhovniškega delovanja se je odlikoval kot dober pridigar, poleg tega je deloval kot vnet kulturni in gospodarski organizator, kar je najbolj prišlo do izraza v času službovanja v Bogojini. Prav tam je 1918 ustanovil lokalni Narodni svet in bil njegov predsednik. Izvoljen je bil za oblastnega poslanca, bil je član šolskega sveta in imenovan za banskega šolskega svetnika. Svoje organizacijske sposobnosti je dokazal tudi med predsedovanjem odboru (od 1923) za izgradnjo dijaškega zavoda Martinišče v Murski Soboti (zgrajen 1929).

1928 je bil imenovan za škofijskega duhovnega svetovalca, 1929 pa za upravitelja lendavske dekanije s sedežem v Bogojini. Z redom sv. Save IV. je bil odlikovan za svoje narodnostno in domoljubno delo.

Dela

  • Katolicsanszki katekizmus za solare III.–V. razreda. Budapest, 1909 (ponatisi 1913, 1926, 1943).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Jožef Smej: Bogojanski župniki in njihove kronike (od 1886 do 1956), Maribor, 1976 (tipkopis; hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, fasc. 266).
  • Vilko Novak: Baša Ivan, bogojanski plebanoš, Kalendar Srca Jezusovoga, 29, 1932, 32−36.
  • Vilko Novak: Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana, 1976, 93.
  • Ivan Škafar: Župnija Gospodovega vnebohoda v Bogojini, Stopinje, 9, 1980, 36−46.
  • Jožef Smej: Ivan Baša, njegovo življenje in delo, Stopinje, 20, 1991, 98−103.
  • Jožef Smej: Psalmi vaškega župnika, Celje, 1992.
  • Franci Just: Panonski književni portreti : Prekmurje in Porabje, Murska Sobota, 2006, 70−73.
  • Klaudija Sedar: Bogojinska resolucija, Zgodovinski časopis, 64, 2010, št. 3−4, 434−445.
Sedar, Klaudija: Baša, Ivan (1875–1931). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017200/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. avgust 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine