Novi Slovenski biografski leksikon

BARANJA, Miško (rojstno ime Mihael Baranja, Miška Baranja), glasbenik, cimbalist (r. 10. 4. 1920, Vanča vas; u. 21. 6. 1993, Murska Sobota). Oče Jožef, glasbenik, violinist, mati Terezija, r. Cener.

S številčno romsko družino so živeli v Rimski čardi. Baranja je cimbale začel igrati z desetimi leti, 1934 se je na očetovo pobudo začel učiti glasbene teorije in notnih zapisov pri Ladislavu Šipoši iz Čakovca. 1939 se je pridružil očetovi Baranja bandi.

Po drugi svetovni vojni je Miško Baranja banda (v osnovni zasedbi Miško Baranja na cimbalah, Elemir Baranja na harmoniki in saksofonu, Slavko Ratko na bobnih in basu, Štefan Banko na klarinetu in saksofonu, Evgen Baranja na violini) kot ansambel poklicnih glasbenikov nastopala po vsej Sloveniji. Sezonsko so mdr. bili zaposleni v hotelu Golf na Bledu (1955), kavarni Central v Murski Soboti (1956, 1962–67), termah Dobrna (1957, 1959), kavarni Astoria v Mariboru (1958), hotelu Diana v Murski Soboti (1967). Igrali so v mali (od štiri do pet glasbenikov) ali veliki (do okoli ducat glasbenikov) zasedbi. 1960 se je Baranja z bratom Elemirom in družino preselil v Nemčavce, kjer so 1966 odprli gostilno. Konec šestdesetih let 20. stoletja se je Baranja pridružil Kociper-Baranja bandi (v zasedbi Janez (Janči) Kociper na violini, Jožef (Joužek) Kociper na kontrabasu, Miško Baranja na cimbalah in Anton (Toni) Rajnar na klarinetu) ter začeli nastopati po folklornih festivalih, mdr. na Smotri v Zagrebu (1969). 1983 so se preimenovali v Beltinško bando in igrali kot orkester (okoli ducat glasbenikov) ali v mali zasedbi (poleg članov Kociper-Baranja bande je vključevala še Rudija Horvata na drugi violini in Darjo Žalik kot vokalistko). Njihov glasbeni repertoar je obsegal prekmurske ljudske pesmi in plese (čardaš, tkalečka, šamarjanka, štajeriš, sotiš), polke, popevke, avstro-ogrske šlagerje, opere in marše. V sklopu Druge godbe so 1986 nastopili v ljubljanskih Križankah in pridobili naklonjenost mladih, zato sta Center interesnih dejavnosti mladih Ljubljane in Glasbena mladina Slovenije organizirala večer ljudske glasbe iz Prekmurja, na katerem so 1987 v Viteški dvorani Križank posneli koncert in ga izdali pod naslovom Beltinška banda – ljudska glasba iz Prekmurja.

1991 se jim je pridružil Vlado Kreslin, s katerim so mdr. 1992 nastopili tudi na Zimski olimpijadi v Albertvillu. Posneli so album Spominčice (1992), istega leta pa izvedli koncert v SNG Maribor v koprodukciji Radia Maribor in TV Slovenija. Koncert so posneli in izdali kot album Najlepša leta našega življenja (1993), posvetili pa so ga pokojnemu Mišku Baranji. 1990 je Beltinška banda dobila podmladek – Marko bando, njen prvi mentor je bil Miško Baranja.

Baranja je v primerjavi z madžarskimi cimbalisti igral počasneje in s čistimi akordi; vsako skladbo je začel z instrumentalnim uvodom, nadaljeval z domiselno harmonizacijo ter spremljavo melodije z razloženimi akordi in bogatimi okraski. Poleg cimbal je igral še harmoniko in vibrafon. Kot solist je bogatil nastope skupin, poučeval je mlade naslednike, cimbaliste (od teh njegovo tradicijo nadaljuje Andrej Sobočan) in violiniste.

1988 je prejel priznanje občine Murska Sobota.

Dela

Najlepša leta našega življenja, Vlado Kreslin in Beltinška banda, Gornja Bistrica, 1993.
Spominčice, Vlado Kreslin in Beltinška banda, Gornja Bistrica, 1992.

Viri in literatura

Pogovori avtorja z Genovefo Baranja (svakinja Miška Baranje), Boštjanom Rousom (učenec, igral v zasedbi Marko banda), Andrejem (Andijem) Sobočanom (učenec), Štefanom (Pišto) Bankom (skupaj igrali v Miško Baranja bandi) in Nikolajem Szepessyjem (član in poznavalec beltinške folklorne skupine).
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Vlado Kreslin: Miško Baranja, Delo, 26. 6. 1993.
Meden, Ahac: Baranja, Miško (1920–1993). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016990/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. april 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv.: B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine