Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v Slovenj Gradcu (1956–64), 1968 je na Gimnaziji Ravne na Koroškem maturiral in nato študiral na AGRFT v Ljubljani (1968–72), kjer je diplomiral 1987. Prvo zaposlitev je dobil v SLG Celje (1972–75), po služenju vojaškega roka se je 1976 redno zaposlil v SNG Drama Ljubljana (SNG Drama), kjer je bil 2008–11 tudi ravnatelj. V sedemdesetih letih 20. stoletja je nastopal še v Eksperimentalnem gledališču Glej (EG Glej), nato je občasno sodeloval v domala vseh slovenskih dramskih gledališčih in več gledaliških skupinah. Od srede sedemdesetih let 20. stoletja je oblikoval številne vloge v slovenskih celovečernih filmih, televizijskih igrah in nadaljevankah ter v radijskih igrah. Na širšem družbenem področju deluje kot član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbor 2014.

Ljubljanskemu občinstvu se je najprej predstavil z vlogami, ki jih je oblikoval v EG Glej, najbolj sugestivno v igrah Grenki sadeži pravice (1974) in Brucka ali obdobje prilagajanja (1976). Enega temeljev Banove odrske igre gre iskati v dejstvu, da zna kot mojstrski interpret besedi prisluhniti, jo raziskati in izmojstriti v vseh pomenskih in čutnih odtenkih. Kot zmeraj iskan interpret sodobne slovenske dramatike je ustvaril več kot trideset vlog v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet. Že kot študent AGRFT je nastopil v krstni uprizoritvi Osvajalca (1970), svojo prvo vlogo v celjskem gledališču je oblikoval v Norcih (1971), sodeloval je v krstni uprizoritvi igre Kralj Malhus (1973), bil je Kremžar v noviteti Ščuke pa ni (1974). Tudi svoje prve vloge na odru SNG Drama je oblikoval v uprizoritvah slovenskih novitet: bil je Pek s steklenico, Gospod meščan, Direktor s kuhalnico in Pimpek v Driadi (1976), Nemški častnik v Osvoboditvi Skopja (1978) in Fil, pozneje Filip, v igri Komisar Kriš (1979). V osemdesetih letih 20. stoletja so sledile prve večje in hkrati zelo različne vloge v krstnih uprizoritvah: Jurij v Svatbi (1981), »božji otrok«, silak z otročjo pametjo in kot tak tudi neskončno ranljiv, nato Sel in Dvorjan v poetični drami Mlada Breda (1981), pa Sodni sluga v dramoletu Zlata čeveljčka (1983) in Vanč v komediji Moj ata, socialistični kulak (1983). V zadnjih dveh igrah je v polni meri prišla do izraza Banova metoda razkrivanja in preigravanja zapletene, protislovne človekove narave, s katero je oblikoval t. i. antagoniste, nosilce drugega pola dramaturškega konflikta. Sodni sluga je bil v Banovi strašljivi in hkrati komični upodobitvi podoba povzpetnika brez predsodkov. Z drugačnimi sredstvi je dvoumno človekovo vlogo poudaril v liku Vanča. Njegov Simon Veber v Velikem briljantnem valčku (1985) je monumentalna, absurdna figura, visoko vzdignjena nad vsemi drugimi, toda sama v sebi tudi najgloblje ponižana in razžaljena. Niz uspešnih vlog v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike je nadaljeval s pevcem Väinämőinenom v Kalevali (1986), kjer je oblikoval poeta, ki doživi poslednjo odrešitev (in samouničevalni konec) v fantastični strnitvi ljubezenskega akta in smrti. Z omenjeno interpretacijo se je Ban uveljavil kot suveren interpret tragičnih vlog. Kasneje je ustvari lik Andraža v krstni uprizoritvi Grmač (1994), le na videz igralsko lahkotnejši intermezzo je oblikoval v noviteti Ljubiti (1993). Domala sočasno je ustvaril povsem drugačno vlogo Kreonta v Antigoni Dušana Jovanovića (1993), v kateri je preigraval pijansko mehko, sentimentalno ležernost, neprikrito samoljubje ter prirojeni, zmeraj budni cinizem in sarkazem. Bil je Predmet dosjeja v monodrami Dosje (1994), Orlando Besni v predstavi Kamenje bi zagorelo (2000). Niz vlog v krstnih uprizoritvah je nadaljeval s kreacijami Riharda J. v igri Vlak čez jezero (2000), Škofa v predstavi Katarina, pav in jezuit (2005), Schulza v Razredu (2006), Stojana Kremžarja v Ponudbi in povpraševanju (2010), Rudija Marklja v igri Totenbirt (2010) in se med sodobne slovenske igralce vpisal kot ustvarjalec z največjim opusom vlog, pogosto glavnih, odigranih v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet.

Nič manj izrazit je igralski opus, ki ga je oblikoval kot interpret klasične slovenske in evropske ter moderne evropske dramatike. Izvirne karakteristike je ustvaril junakom Ivana Cankarja, najprej mladostni vlogi Kadivca v komediji Za narodov blagor (1976). Izvirne, v našem kulturnem prostoru še neodkrite komične rešitve je razigral kot Pompej v predstavi Milo za drago (1980). V začetku osemdesetih let 20. stoletja, ki so v Banovi biografiji leta strmega razvoja v vrhunskega interpreta zahtevnih karakternih vlog, je bil najprej Župnik v Cankarjevih Hlapcih (1980), dobrodušno silaška, toda nepodkupljivo ostra figura, polnokrven lik, ki je omogočil, da je osrednji konflikt med njim in Jermanom spopad med enakima, a različno mislečima intelektualcema. Sledita dve stvaritvi v nizu Banovih interpretacij nemočnih intelektualcev: Vanek, protagonist dveh enodejank sodobnih čeških avtorjev Protest (1981) in Atest (1981), redkobesedna žrtev totalitarnega režima, ujeta med grožnje in ponižujoče kompromise. Njegov Robespiere v Dantonovem primeru (1985) je sprva nevarna figura političnega vernika in ljudskega voditelja, intelektualno superiorna figura pravičnika in manipulanta – zato pa toliko pretresljivejša potem, ko prideta nadnjo dvom in spoznanje. Sledi novi Shakespeare, Sen kresne noči (1985); vilinski svet, kraljestvo Oberona in Titanije, je v režiserjevi viziji svet blazne ljubezenske slepote, in Ban v vlogi Titanije je ta svet interpretiral kot boleče čiste fantazme, kot »budne sanje«, ki nas iz območja sanjskega, čarobnega premikajo v svet nevrotičnih simptomov in patoloških stanj. V drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja je ustvaril več nosilnih vlog, ki jih je kritika razbrala kot sistematično igralsko zapisovanje stanja slovenskega duha, zajetega v slike marginalcev, povzpetnikov in oblastnikov. Kot prvo teh kreacij, ki predstavljajo enega vrhuncev današnje umetnosti na Slovenskem, je ustvaril Lopahina v Češnjevem vrtu (1986). Njegov Otmar Prelih v igri Dogodek v mestu Gogi (1986) je bil nevaren in hkrati komičen povzpetnik. Sledila je vloga Calibana v Shakespearjevem Viharju (1987), kjer je ustvaril osrednjo figuro predstave, zaznamovano z lirično pretresljivostjo, a tudi z nemočno brutalnostjo in agresivno jezo. V naslednji sezoni je izoblikoval dve povsem različni, vrhunski igralski stvaritvi. Najprej Kreona v Antigoni Dominika Smoleta (1987): vrhunec je dosegel v velikem monologu o Kreontovih sanjah, v katerem se skozi sugestivno izpoved strašnih sanj in v zmeraj bolj jasnem spoznanju sooča s samoubijalsko resnico oblasti. Z interpretacijo Puntile v »ljudski igri« Bertolta Brechta Gospod Puntila in njegov hlapec Matti (1988) je zgradil lik silne življenjske moči in energije, zaznamovan z rano sodobnega človeka in modernega dramskega junaka. V drami Peer Gynt (1991) je odigral več različnih vlog; v vseh se je izkazal kot bleščeč komedijant, različnim vlogam pa je znal najti tudi skupno potezo – dvoplastnost komičnega in avtoritarnega. V komediji Domači učitelj ali Prednosti privatne vzgoje (1992) je Majorja oblikoval v silovitih amplitudah nasprotujočih si čustvenih stanj. V nizu njegovih interpretacij t. i. poetične drame ni mogoče spregledati njegovega sodnika Bertrama v drami Gregorja Strniše Samorog (1992). Kantor v Kralju na Betajnovi (1994) je bil nova variacija oblastniške figure, lik je zaznamoval z jasnim vedenjem, da sta moč in oblast, ki ju ima človek, relativni. Za štiri skrajno različne vloge – Kantor, Polonij, Andraž in John –, ustvarjene kot rezultat nenehnega iskanja novih izraznih možnosti, je 1996 prejel Borštnikov prstan (kot doslej najmlajši nagrajenec). Novo srečanje s Shakespearjem je bila vloga Polonija v Hamletu (1994). Sledil je preskok v sodobno (ameriško) dramatiko z vlogo Johna v Oleanni (1995), kjer je v mladostnem, agilnem profesorju prikazal osupljivo gostoto čustev. Nov niz klasične dramatike je oblikoval z vlogami Veršinina v Treh sestrah (1995), Mendelj Krika v drami Zaton (1997) in Bazilija v igri Življenje je sen (1998), sklenil pa ga je z novo igralsko mojstrovino v drami Miroslava Krleže V agoniji (1998): kot Baron Lenbach je preigral cel register dramskih, melodramskih, komičnih, grotesknih in celo absurdnih načinov, s katerimi skuša Baron Lenbach priti do denarja, pri tem pa do kraja razkrije kompleksno tragično bedo svojega stanu in sebe kot osebe. V vlogi Moškega v Naključnem človeku (2000) je igro dolgih monologov zaznamoval z ostro igralsko prezenco. Sledil je Jack v igri Jez (2001), čemerni in zlovoljni zbadljivec, ki daje za svojo mrko masko slutiti, da se zaveda tragično zapravljenega življenja, kar slednjič v pretresljivem sklepnem monologu tudi izpove. Vlogo Porfirija Petroviča v dramatizaciji Zločina in kazni (2002) je oblikoval že drugič v igralski karieri (prvič 1990), tokrat v soigri z Brankom Šturbejem (Razkolnikov). Vnovič se je srečal tudi z vlogo Čarnega kralja v Zgodbah iz dunajskega gozda (2004); lik očeta je oblikoval zdaj s suho nepopustljivostjo, zdaj s pretiranim čustvenim zanosom, oboje pa je prežel z neulovljivo logiko dvojne morale. V uprizoritvi Bratov Karamazovih (2004) je ustvaril le na zunaj burkaško odvratnega starega Karamazova, Banov Pastor Manders v Strahovih (2007) pa je bil zdaj superiorni dušni pastir, zdaj praktični pravnik in ekonom ter zgolj človek z lastno (neizživeto, nepreseženo) bolečino. Nov izziv je bila vloga bankirja Glembaja v Krleževi drami Gospoda Glembajevi (2012). V uprizoritvi, ki temelji na čutni motivaciji likov in nezavednem kot osnovnim gonilom človekove miselne in fizične dejavnosti, je bil Banov Glembay v prvi vrsti moški v upadanju fizične in erotične moči; lik je oblikoval v intenzivnem preigravanju zgovorne tišine in srditih, bestialnih izbruhov. V igri Še vedno vihar (2013) je bil nosilec vloge pričevalca in oživljevalca odrskih likov in podob; navedeni dve igralski stvaritvi, v izhodišču povsem različni v zahtevah, ki jih postavljata pred interpreta, sta oblikovani kot sinteza Banovega igralskega mojstrstva.

V naslednjih letih je oblikoval vloge, v katerih je potrjeval, da je dragocen tudi kot soigralec. Njegova igra vselej temelji na poglobljenem iskanju različnih polov in skritih plasti človekove narave. Je igralec, ki se odpre dramski osebi, jo razišče, njeno končno odrsko podobo pa najde v sebi, v lastnem doživljanju človeka in njegovega sveta. Tak je bil njegov Sir v Garderoberju (2014), Mynheer Pieter Peeperkom v Čarobni gori (2014), pa Hildebert v Levstikovem Tugomerju (2014) in preračunljivi Asesor Brack v Heddi Gabler (2015).

Prejel je številne nagrade, mdr. Akademijsko Prešernovo nagrado AGRFT (1972), Zlato ptico (1976), nagrado Sklada Staneta Severja (1981), Borštnikovo nagrado (1981, 1986, 1988, 1990, 1994, 1995, 2001, 2003), nagrado Prešernovega sklada (1983), Sterijevo nagrado (1986), Župančičevo nagrado (1986), nagrado »Car Konstantin« na Filmskih srečanjih v Nišu (1988), nagrado igralec leta revije Stop (1988), Borštnikov prstan (1996), nagrado za najboljšo moško vlogo na mednarodnem bienalnem Festivalu črnogorskega teatra v Podgorici (2014).

Dela

Gledališke vloge

  • Vojko (Dušan Jovanović: Norci, režija Zvone Šedlbauer, SLG Celje, 1971).
  • Poročnik (Miloš Mikeln: Stalinovi zdravniki, režija Miran Herzog, SLG Celje, 1972).
  • Papež (Christopher Marlowe: Tragedija o dr. Faustu, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1972).
  • Sternen (Ivan Cankar: Romantične duše, režija Dušan Mlakar, SLG Celje, 1972).
  • Princ Filip (Witold Gombrowitz: Ivona, princesa Burgundije, režija Dušan Jovanović, SLG Celje, 1973).
  • Trepljev (A. P. Čehov: Utva, režija Iztok Tory, SLG Celje, 1973).
  • Milan (Ervin Fritz: Kralj Malhus, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1973).
  • Grbavec (Milan Jesih: Grenki sadeži pravice, režija Zvone Šedlbauer, EG Glej, 1974).
  • Lambergar (Franček Rudolf: Pegam in Lambergar, režija Matija Milčinski, EG Glej, 1974).
  • Filint (J. B. P. Molière: Ljudomrznik, režija Zvone Šedlbauer, SLG Celje, 1974).
  • Kremžar (Tone Partljič: Ščuke pa ni, režija Dušan Jovanović, SLG Celje, 1974).
  • Boleslav (Alfred Jary: Ubu Kralj in Poljaki, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1974).
  • Taktik (Ferdo Kozak: Kralj Matjaž, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1975).
  • Pek s steklenico; Gospod meščan; Direktor s kuhalnico; Pimpek (Gregor Strniša: Driada, režija Mile Korun, SNG Drama, 1976).
  • Rado (Milan Jesih: Brucka ali Obdobje prilagajanja, režija Zvone Šedlbauer, EG Glej, 1976).
  • Fil, pozneje Filip (Peter Božič: Komisar Kriš, režija Božo Šprajc, SNG Drama, 1979).
  • Martin Krpan (Fran Levstik - Dušan Jovanović: Martin Krpan, režija Dušan Jovanović, SMG, 1979).
  • Pompej (William Shakespeare: Milo za drago, režija Georgij Paro, SNG Drama, 1980).
  • Župnik (Ivan Cankar: Hlapci, režija Mile Korun, SNG Drama, 1980).
  • Jurij (Rudi Šeligo: Svatba, režija Dušan Jovanović, Prešernovo gledališče Kranj, 1981).
  • Vanek (Vaclav Havel: Protest, režija Božo Šprajc, SNG Drama, 1981).
  • Vanek (Pavel Kohout: Atest, režija Božo Šprajc, SNG Drama, 1981).
  • Sel, Dvorjan (Dane Zajc: Mlada Breda, režija Helena Zajc, SNG Drama & LGJP, 1981).
  • Trgovec Ignacij Detela (Drago Jančar: Disident Arnož in njegovi, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1982).
  • Sodni sluga (Dominik Smole: Zlata čeveljčka, režija Mile Korun, SNG Drama, 1983).
  • Vanč (Tone Partljič: Moj ata, socialistični kulak, režija Jože Babič, SNG Drama, 1983).
  • Smerdjakov (F. M. Dostojevski - A. Hieng: Bratje Karamazovi, režija Georgij Paro, SNG Drama, 1984).
  • Simon Veber/Drohojovski (Drago Jančar: Veliki briljantni valček, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1985).
  • Robespierre (Stanislawa Przybyszewska: Dantonov primer, režija Janez Pipan, SNG Drama, 1985).
  • Titanija (William Shakespeare: Sen kresne noči, režija Mile Korun, SNG Drama, 1985).
  • Pevec Väinämőinen (Dane Zajc: Kalevala, režija Meta Hočevar, SNG Drama, 1986).
  • Lopahin (A. P. Čehov: Češnjev vrt, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1986).
  • Otmar Prelih (Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi, režija Meta Hočevar, SNG Drama, 1986).
  • Caliban (William Shakespeare: Vihar, režija Mile Korun, SNG Drama, 1987).
  • Kreont (Dominik Smole: Antigona, Meta Hočevar, SNG Drama, 1987).
  • Puntila (Bertolt Brecht: Gospod Puntila in njegov hlapec Matti, režija Barbara Hieng, SNG Drama, 1988).
  • Mitin (Rudi Šeligo: Volčji čas ljubezni, režija Meta Hočevar, SNG Drama, 1988).
  • Schlomo Herz (George Tabori: Mein Kampf, režija Žarko Petan, SNG Drama, 1989).
  • Porfirij Petrović (F. M. Dostojevski - Andrzej Wajda: Zločin in kazen, režija Žarko Petan, SNG Drama, 1990).
  • Kalander (Ivan Cankar: Hlapci, režija Boris Kobal, SSG Trst, 1990).
  • Slak, Doverski starina, Herr Trumpeterstraale, Begriffenfeldt, Duhoven (Henrik Ibsen: Peer Gynt, režija Slobodan Unkovski, SNG Drama, 1991).
  • Major (Siegfried Lenz: Domači učitelj, režija Janez Pipan, SNG Drama, 1992).
  • Bertram (Gregor Strniša: Samorog, režija Meta Hočevar, SNG Drama, 1992).
  • Mr. Jay (George Tabori: Goldberhove variacije, režija Žarko Petan, MGL, 1993).
  • On (Milan Jesih: Ljubiti, režija Matjaž Zupančič, SNG Drama, 1993).
  • Kreon (Dušan Jovanović: Antigona, režija Meta Hočevar, SNG Drama, 1993).
  • Kantor (Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi, režija Mile Korun, Prešernovo gledališče Kranj, 1994).
  • Polonij (William Shakespeare: Hamlet, režija Janez Pipan, SNG Drama, 1994).
  • Andraž (Dane Zajc: Grmače, režija Mile Korun, SNG Drama, 1994).
  • John (David Mamet: Oleanna, režija Matjaž Zupančič, SNG Drama, 1995).
  • Mendrelj Krik (Izak Babelj: Zaton, režija Bojan Jablanovec, SNG Drama, 1997).
  • Bazilij (Calderon de la Barca: Življenje je sen, režija Janusz Kica, SNG Drama, 1998).
  • Baron Lenbach (Miroslav Krleža: V agoniji, režija Mile Korun, SNG Drama, 1998).
  • Čarni kralj (Odon von Horváth: Zgodbe iz Dunajskega gozda, SSG Trst, 1999).
  • Orlando Besni (Rudi Šeligo: Kamenje bi zagorelo, režija Janez Pipan, SNG Drama, 2000).
  • Moški (Jasmina Reza: Naključni človek, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 2000).
  • Rihard J. (Zdenko Kodrič: Vlak čez jezero, režija Mile Korun, Prešernovo gledališče Kranj, 2000).
  • Jack (Conor Mc Pherson: Jez, režija Mile Korun, SNG Drama, 2001).
  • Porfirij Petrovič (F. M. Dostojevski - Andrzej Wajda: Zločin in kazen, režija Janusz Kica, Primorski poletni festival, 2002).
  • Patriarh oglejski (Dominik Smole: Krst pri Savici, režija Meta Hočevar, SNG Drama, 2003).
  • Čarni kralj (Odőn von Horváth: Zgodbe iz Dunajskega gozda, režija Janusz Kica, SNG Drama, 2004).
  • Fjodor P. Karamazov (F. M. Dostojevski - M. Korun: Bratje Karamazovi, režija Mile Korun, SNG Drama, 2004).
  • General (Martin Crimp: Kruto in nežno, režija Edvard Miler, SNG Drama, 2005).
  • Škof (Drago Jančar - Janez Pipan: Katarina, pav in jezuit, režija Janez Pipan, SNG Drama, 2005).
  • Doktor von Aigner (Arthur Schnitzler: Prostrana dežela, režija Janusz Kica, SNG Drama, 2006).
  • Schultz (Matjaž Zupančič: Razred, režija Mile Korun, SNG Drama, 2006).
  • Pastor Manders (Henrik Ibsen: Strahovi, režija Edvard Miler, SNG Drama, 2007).
  • Caribaldi (Thomas Bernhard: Moč navade, režija Janusz Kica, SNG Drama, 2008).
  • Charles Varlet de la Grange; Marki de Charron (Mihail Bulgakov: Zarota svetohlincev, Molière, režija Tomi Janežič, SNG Drama, 2009).
  • Julij Cezar (William Shakespeare: Julij Cezar, režija Diego de Brea, SNG Drama, 2010).
  • Stojan Kremžar (Boštjan Tadel: Ponudba in povpraševanje, režija Janusz Kica, SNG Drama, 2010).
  • Abram A. Vengerovič (A. P. Čehov: Platonov, režija Vito Taufer, SNG Drama, 2010).
  • Rudi Markelj (Ivan Prijatelj: Totenbirt, režija Mile Korun, SNG Drama, 2010).
  • Ignjat, Jacques Glembay (Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi, režija Ivica Buljan, SNG Drama, 2012).
  • »Jaz« (Peter Handke: Še vedno vihar, režija Ivica Buljan, SNG Drama, 2013).
  • Oče (Kobo Abe: Prijatelji, režija Mateja Koležnik, SNG Drama, 2013).
  • Sir (Ronald Harwood: Garderober, režija Veljko Mičunović, Drama SNG Maribor, 2014).
  • Mynher Pieter Peeperkom (Thomas Mann - Katarina Pejović: Čarobna gora, režija Mateja Koležnik, SNG Drama, 2014).
  • Asesor Brack (Henrik Ibsen: Hedda Gabler, režija Mateja Koležnik, Drama SNG Maribor, 2014).
  • Dedi (Martin Crimp: V republiki sreče, režija Sebastian Horvat, SNG Drama, 2015).

Filmske vloge

  • Jan (Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, režija Karpo Ačimović Godina, Viba film, 1982).
  • Tomaž Kladnik (Razseljena oseba, režija Marjan Ciglič, Vesna film, Viba film, 1982).
  • Vanč (Moj ata, socialistični kulak, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1987).
  • Oto Kern (Odpadnik, režija Božo Šprajc, Viba film, 1988).

Televizijske vloge

  • Ante (Ante ali Prispevki za življenjepis A. Jereba, 1–3; režija Božo Šprajc, RTV Ljubljana, 1982).
  • Jožef (Strici so mi povedali, 1–7; režija France Štiglic, RTV Ljubljana, 1984).
  • Tone Filipčič (Klan, režija Anton Tomašič, RTV Slovenija, 1999).
  • Vasilij (Obisk, režija Anton Tomašič, RTV Slovenija, 2004).

Radijske vloge

  • Drago Jančar: Izpoved hudodelca, režija Aleš Jan, RTV Ljubljana, 1983.
  • Milan Jesih: Večerja s pismom, režija Igor Likar, RTV Ljubljana, 1985.
  • Tankred Dorst: Prepovedani vrt, režija Aleš Jan, RTV Ljubljana,1985.
  • Mark Twain: Beli slon, režija Gregor Tozon, RTV Ljubljana, 1985.
  • Milorad Pavić: Hazardski besednjak, režija Arsa Jovanović, RTV Ljubljana 1987.
  • Vid Pečjak: Socializem v Kozji vasi, 1–2, režija Rosanda Sajko, RTV Ljubljana, 1990.
  • Anthony Burgess: Srečanje v Valladolidu, režija Aleš Jan, RTV Slovenija, 1992 (slovenska različica).
  • Dante Alighieri: Božanska komedija 09, režija Sergej Verč, RTV Slovenija, 1993.
  • Luka Paljetak: Kvartet za dva, režija Metka Rojc, RTV Slovenija, 1996.
  • Wolfgang Schiffer: Kronstadtovo poročilo, režija Norbert Schaeffer, RTV Slovenija, 1997.
  • Zanke inšpektorja Kocjana, 1–25, režija Irena Glonar (12 delov) in Barbara Hieng (13 delov), RTV Slovenija, 1998.
  • Irena Glonar: Štiriindevetdeset, režija Irena Glonar, RTV Slovenija, 2002.
  • Feri Lainšček: Hit poletja, režija Ana Krauthaker, RTV Slovenija, 2006.
  • Feri Lainšček: Nedotakljivi, 1–3, režija Irena Glonar, RTV Slovenija, 2010.
  • Marko Elsner Grošelj: Vrnitev kiparke Camille Claudel, režija Irena Glonar, RTV Slovenija 2013.

Viri in literatura

  • Arhiv Radia Slovenija.
  • Arhiv TV Slovenija.
  • Arhiv SNG Drama Ljubljana.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Repertoar slovenskih gledališč, Ljubljana, 1967–1992.
  • Slovenski gledališki letopis, 1992–2014.
  • Veno Taufer: Odrom ob rob, Ljubljana, 1977.
  • Andrej Inkret: Milo za drago, Ljubljana, 1978.
  • Aleš Berger: Ogledi in pogledi, Ljubljana, 1984.
  • Aleš Berger: Novi ogledi in ogledi, Ljubljana, 1997.
  • Andrej Inkret: Za Hekubo, Ljubljana, 2000.
  • Dušan Moravec - Vasja Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov, Ljubljana, 2001.
  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov : 1931–2010, Ljubljana, 2011.
Novak, Jernej: Ban, Ivo (1949–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016860/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. julij 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine