Kocjančič, Karlo (1901–1970)

Kocjančič Karlo, pisatelj in fotograf, r. 8. apr. 1901 v Škednju pri Trstu, u. 20. febr. 1970 na Reki, pokopan v Lj. Oče Karel je bil čevljar, potem tovarniški delavec, mati Uršula Sancin. Osn. š. je dovršil v Škednju, v Trstu pripravnico za sred. š. in šest razr. nem. realke, ko so jo 1918 ukinili. Naslednje leto je dovršil privatno še 7. razr. in del mature, potem je moral skrbeti zase in študija ni nadaljeval. Že 1919 je odšel v Lj. in se zaposlil kot urednik pri social, demokrat, dnevniku Naprej, nato pri tedniku Ljudski glas, kakor se je od 1922 imenovala četrtkova Naprejeva številka. 1925 se je za nekaj let vrnil domov in pol leta služil vojsko v Florenci. Stopil je v ured. E, uredil II. letnik (1926) mesečnika Naš glas, ki ga je izdajalo Društvo slovanskih srednješolcev v It., sodeloval pri ŽS in mladinskih organizacijah. 1928 se je vrnil v Lj. in bil v ured. Jutra do 30. apr. 1945. Potem je bil tri leta ur., korektor in fotoreporter SPor. 1948 se je preselil na Reko in postal šef fotolaboratorija pri Generalni direkciji trg. mornarice na Reki, nato ravn. Fotocentra in nazadnje šef fotolaboratorija pri Severnojadranskem inštitutu JAZU na Reki. 1964 je stopil v pokoj in se posvetil filoz. razmišljanjem, predelovanju del, ki so dolga leta ležala v njegovem predalu, fotografiranju in sodelovanju pri reviji Pomorstvo. Objavljal je v fotokopirani esperantski revijici Mikrogramoj, ki jo je sam pisal in urejal. Po prepričanju je bil socialist in med vojno je sodeloval z OF. Pesniti je začel v dijaških letih, oglasil pa se je z ritmizirano prozo v LZ 1924–25, kjer je objavil več sestavkov iz zbirke Večna plamenica (dva prispevka še 1928 in 1933). Očiten je Podbevškov vpliv, navdihi so kozmični, podobe ekspresionistične. Vrstice so dolge, whitmanske in L. Legiša pravi, da v njih »podira iz svetovja bogove in se prepušča panteistični ekstazi. Tu govori predvsem razgreta misel. Vendar je med besedami o razvoju vesoljstva, o oplajanju in rasti ali o zavesti, da je središče in križišče vseh časov in da s to zavestjo ne mine, tudi nekaj utrinkov, ki se bližajo pravemu pesniškemu občutju... Misel spominja na mlajšega Kosovela.« Zbirka ni izšla, nekaj pesmi je objavil že v ŽiS, NG idr., vendar pa jo je pripravil in se hotel predstaviti kot filozof, saj je v predgovoru zapisal: »Moje delo bo Misel in Lepota. In moje glavno delo bo Duševnost moja.« Tudi v zadnji življenjski dobi je ustvaril veliko pesmi, ki so prežete z globokimi premišljevanji o življenjskih ciljih in pomenih. 1926 je napisal dramo Skozi ognjeno konjenico, ki je ostala v rokopisu, roman Dva, ki je izšel v skrajšani obliki, in več pesmi. Po dokončnem odhodu iz Trsta je pisal v časopise podlistke, glasb., gled. in knjiž. ocene. Napisal je knjigo Pot v fotografijo (Lj. 1948) in s sinom Dragom Pot v novo fotografijo (Lj. 1960). Po letu 1950 se je spet posvetil liter. delu, vendar ni nič objavil. Nastal je liter. tekst Obraz kraljice Nefretete, dramska groteska Zaušnica v zdravilišču TBC, potopis Veter med otoki, več novel, pesnitev in satiričnih spisov in malo pred smrtjo filoz. razprava Pred zaključkom. Zapustil je več biograf, dnevnikov in liter. osnutkov.

Prim.: Žpk arhiv v Škednju; Slov. knjiž. trg 1948, 121; Milena Lavrenčič-Lapajnetova, Delež Škedenjcev v slov. kulturi, Čitalnica v Skednji 1868–1968, Trst 1968, 54 s. sl.;; L. Legiša, ZSS VI, 200 s sl.; Ser. Premru, Umrl je K. K., naš ške-denjski rojak, JKol 1971, 113–15 s portretom Alb. Sirka; Lelja Rehar, radijsko predavanje 19. maja 1972, arh. RAITrstA; L. Premru, K. K., ob desetletnici smrti, PDk 21. febr. 1980.

Jem.