Novi Slovenski biografski leksikon

Indoevropsko jezikoslovje je začel študirati v Budimpešti, nadaljeval v Leipzigu, Berlinu (pri Albrechtu Webru) in Göttingenu (pri Theodorju Benfeyu), kjer je bil 1875 promoviran. Študijsko se je izpopolnjeval 1882 in 1889 v Rusiji. Na pobudo Vatroslava Jagića se je poglobil v slavistiko. Na univerzi v Budimpešti je 1882 kot utemeljitelj madžarske slavistike postal docent, 1885 izredni in 1892 redni profesor za slovansko jezikoslovje in slovstva. Po revoluciji 1919 je bil odstranjen z univerze.

Pri njem je študiral Avgust Pavel, od katerega se je naučil prekmurščine in si z njim v njej tudi dopisoval. Pavla je neuspešno predlagal za profesorja hrvaškega jezika in svojega naslednika na isti univerzi. Ustanovil je prvo madžarsko revijo za indoevropeistiko in splošno jezikoslovje Nyelvtudomány (1906–17), v kateri je objavljal tudi Pavlove razprave o prekmurščini. Pavlovo razpravo o cankovskem glasoslovju je na njegovo pobudo izdala Madžarska akademija znanosti, sam pa je o njej napisal obsežno poročilo v Nyelvtudomány in nemški povzetek v Rocznik slawistyczny (Wrocław, 1910). V posebni razpravi je primerjal prehod j → d' v prekmurščini in prekodonavskih madžarskih narečjih (1908). Dopisoval si je z Antonom Aškercem, Matijo Murkom in Ivanom Prijateljem. Prijatelj je na njegovo prošnjo napisal pregled slovenskega slovstva za madžarsko Svetovno slovstveno zgodovino (1911). Poleg ruskih slovnic in dela o naglasu v slovanskih jezikih (1891) je pomembno njegovo raziskovanje slovanskih izposojenk v madžarščini. V svojem delu Szávság a magyar kersztény terminológiában (Slovanstvo v madžarski krščanski terminologiji, 1884) je dokazal njen starocerkvenoslovanski (piše staroslovenski) značaj, v delu A szláv szók a magyar nyelvben (Slovanske besede v madžarščini, 1893) dokazuje njihov izvor v "stari bolgarščini". Isto teorijo zagovarja v svojem najobsežnejšem delu Szláv jövevényszavaink I (Naše slovanske izposojenke, 1907), vendar priznava prevzem slovanskih izposojenk iz več jezikov. Delo je kritika istoimenskega dela Jánosa Melicha. V številnih člankih in razpravah je obravnaval začetke madžarsko-slovanskih etničnih stikov ter posamezne pojave in besede s področja madžarsko-slovanskih stikov. Mnogo je polemiziral z madžarskimi neslavisti in njihovimi predstavami o madžarsko-slovanskih jezikovnih stikih.

Viri in literatura

  • Magyar életrajzi lexikon, I, Budimpešta, 1967.
  • Poskusna gesla za novi SBL, Ljubljana, 2000.
  • Endre Angyal: Asbóth Oskar, Magyar Nyelvőr (Budimpešta), 1952, 407–19.
  • Franc Šebjanič: Slovenska pisma madžarskega slavista Oskarja Asbótha, Ljubljana, 1964.
  • Endre Angyal: Oskar Asbóth und die slowenische Gelehrtenwelt, Studia slavica Academiae Scientiarum Hungaricae (Budimpešta), 1967, 127–141.
  • I[stvan] Póth: Aus dem Briefwechsel von Oskar Asbóth, Studia slavica Academiae Scientiarum Hungaricae (Budimpešta), 1978, 137–157.
  • Vilko Novak: Življenje in delo Avgusta Pavla. Razprave SAZU, 2. r. 1970, 293–340.
  • Kislexikon, Asbóth Oszkár (april 2014).
Novak, Vilko: Asbóth, Oszkar (1852–1920). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1013890/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. avgust 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine