Haus, Anton (1851–1917)

Haus Anton, veliki admiral in poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice, r. 13. jun. 1851 (po krstni knjigi 14. jun.) v Tolminu, u. 8. febr. 1917 v Pulju zaradi pljučnice, ki jo je dobil v neogrevanem vlaku, ko se je vračal z avstrijsko-nemškega sestanka v Plessu, kjer so se dogovarjali o uvedbi totalne vojne. Oče Jožef je bil ekonom, mati Marija Walter. Zgodaj je osirotel in študij so mu omogočili sorodniki na Dolenjskem. Dovršil je gimn. v Ljubljani in se vpisal na Vojno pomorsko akademijo na Reki. 1. nov. 1869 je bil kot aspirant sprejet v avstr. vojno mornarico. 4. avg. 1887 se je poročil z Ano Trenz iz gradu Draškovec pri Šentjerneju na Dolenjskem. 1892 se je udeležil potovanja s korveto Saido okrog sveta in pri tem pokazal tako sposobnost, da je odslej hitro napredoval. 2. jan. 1901 je postal kapitan bojne ladje, 3. dec. 1905 kontraadmiral, 3. okt. 1910 viceadmiral, 24. febr. 1913 komandant mornarice in šef mornariške sekcije vojnega ministrstva. 13. jun. 1916 ga je cesar imenoval za velikega admirala (Grossadmiral). Njegova največja zasluga je bila, da je v začetku prve svet. vojne pravilno ocenil položaj in varoval mornarico za spopad z Italijo, ki je bila tedaj še zaveznik. Kot izrazit realist je vedel, da bo le zmaga ali poraz proti Italiji pomenila resnično odločitev za vso obalo. Že pred it. vojno napovedjo je pripravil vse načrte za napad na it. obalo in 23. maja 1915 je avstr. mornarica zbombardirala it. jadranska mesta in prometne zveze. Po tem nastopu je nadaljeval z obrambo obale. Svoj uspeh je v glavnem pripisoval bojazljivosti Italijanov in Francozov, zakaj njihova materialna premoč je bila ogromna. Za pregon sovražnih ladij in podmornic je uporabljal hidroplane. V pismih večkrat omenja, da ni dovolil hidroplanom bombardirati tistega dela Benetk, kjer so umetnine. Razčlenjenost dalmatinske obale in minska polja med otoki so zagotavljala varno obrambo Dalmacije. Bil je cesarjev tajni svetnik, častni doktor Tehnične visoke šole na Dunaju, častni meščan Reke in Ljubljane, prijatelj generala Borojevića (PSBL I, 107–08) in dr. Kugyja (gl. čl.). V pismu sorodniku Ferdinandu je zapisal 2. apr. 1915: »Hrepenim po miru v taki meri, da si ne morem predstavljati drugače, kot da bom takoj po končani vojni stopil v pokoj.«

Prim.: Krstna knjiga žpk Tolmin; Hausova pisma v Pomorskem muzeju v Piranu (P 1567–1641); dr. Mir. Pahor, Veliki admiral A. H. v prvi svetovni vojni, Informator (Splošne plovbe) 1967 (3, 4), str. 24; Kvalifikacijska listina 76/1915 v Pomorskem muzeju v Piranu; Hans Sokol, Osterreich-Ungarns Seekrieg 1914–1918; P. Stres, Tolminci v pomorskih poklicih, GorLtk, 4/5, 25–26 s sl.

Svk. (op. ur.: Stres)