Primorski slovenski biografski leksikon

Golja Simon, r. okrog 1620 na Kneži, u. 18. okt. 1711. Bil je trikrat poročen. S prvo ženo je imel enega otroka, z drugo ženo Marjeto je imel tri otroke in s tretjo ženo Marino devet otrok, med katerimi sta bila tudi duhovnika Štefan (gl. čl.) in Andrej. Rutar poroča, da je Simon G. šuntal ljudi proti grofu in se z nekaterimi somišljeniki podal na Dunaj k cesarju Leopoldu, da bi se pritožil zoper stiske in krivice, ki jih trpijo grofovi podložniki. Vlada je nekatere teh poslancev zaprla in jih poslala na prisilno delo. G. pa je z nekaterimi srečno ušel. Ker ga ni bilo več domov, so mu premoženje zaplenili. Vseskozi se vzdržuje trditev, da je bil G. vodja tolminskega punta 1713. Iz matičnih knjig in izjav sina Štefana (gl. čl.) pa je razvidno, da je umrl pred tolminskim puntom. Verjetno je ljudi le nagovarjal k puntu, a je že prej umrl. Literarna upodobitev v Pregljevem Štefanu Golji in njegovih, v Gradnikovih sonetih Štefan Golja piše očetu Simonu Golji ter Simon Golja piše sinu Štefanu Golji, v Bevkovi Iskri pod pepelom.

Prim.: Rutar, Tolm., 113; žpk arhiv v Podmelcu; arhiv čedadskega kapitlja (zagovor Štefana Golje).

Jo. K.

Kragelj, Jožko: Golja, Simon (okoli 1620–1711). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1010210/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine