Primorski slovenski biografski leksikon

Debenjak Riko (Rihard), slikar in grafik, r. v Gorenji vasi pri Kanalu 8. febr. 1908 kot šesti otrok Jožefu, zidarju, in Jožefi Košir. Osn. š. je začel obiskovati v Kanalu ob Soči (1914). 1915 se je družina zaradi bližnje fronte preselila v Sv. Jurij pri Celju. Tu je končal osn. š. V letih 1919–1923 obiskoval realko v Lj., naslednje leto se vpisal na učiteljišče v Tolminu, 1926 se preselil v Jugoslavijo (k bratu Tonetu v Subotico). Tu opravil izpit iz telegrafske stroke in se zaposlil kot železničar. 1928 postal prometni uradnik na postaji v Novem Sadu. 1930 po sprejemnem izpitu sprejet na Umetniško šolo v Bgdu (prof. Beta Vukonović, Sima Roksandić, Dragoslav Stojanović, Ilija Šobajić). Absolviral 1934 (prof. Ljuba Ivanović). 1934–37 obiskoval tečaj na Višji akademiji v Bgdu (prof. Ivan Radović). V tem času izvršil več kopij srbskih fresk; 1937 sodeloval pri jubilejni jesenski razstavi »Cvijete Zuzorić« s sliko »Zeleni venac«. Istega leta priredil prvo samostojno razstavo v prostorih Udruženja Istra-Trst-Gorica v Bgdu. Nato odšel v Pariz, tu ostal dve leti (študiral samostojno v umetnostnih zbirkah, posebno v Louvru, nekaj časa obiskoval tečaj risanja na Académie de la grande Chaumière). 1939 se ustanovil v Lj., 1940 po hudi bolezni operiran. Za grafiko se začel zanimati ob stiku z B. Jakcem; 1947 dovršil fresko Muza dela (Vila Torkar, Bled) in Primorje (Restavracija Rio, uničena). 1948 kopiral srednjeveške freske v Prilesju pri Plaveh, 1949 kopiral freske v Bermu in dovršil fresko Proizvodnja živil (Ljudska restavr. na Miklošičevi cesti v Lj., uničena). Istega leta nastopil službo prof. za grafiko na Šoli za umetno obrt v Lj. 1950 nastavljen kot docent za grafiko na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Lj. 1954 izvoljen za preds. Društva slov. likovnih umetnikov (za dobo dveh let). 1960 prevzel vodstvo katedre za grafiko na Ak. lik. um. v Lj. Izvoljen za člana Umetniškega sveta Zveze lik. umetnikov Jugoslavije (za dobo štirih let). 12. okt. imenovan za izrednega prof. na Ak. lik. um. v Lj. 1963 imenovan preds. Umetniškega sveta Zveze lik. umetnikov Jsle. 1964 član mednarodne žirije na VIII. medn. razstavi »Bianco e nero« v Luganu; 28. jun. 1965 imenovan za rednega prof. na ALU v Lj. D.-ova prva slikarska dela razodevajo posebno zanimanje za tonske barvne prelive. Vzor so mu bili predvsem francoski impresionisti. Pri njih je odkril tudi vlogo svetlobe kot resničnost v bežnem presnavljanju. Prva dela pomenijo preizkušanje realističnih, impresionističnih in poimpresionističnih prijemov in simbolično vsebino (Moja mati, Goriška Madona, Notre Datne). Hkrati pa že v prvih delih označuje D.-a posebna ljubezen za drobne, s tenko črto oblikovane poteze. Druga stopnja njegovega razvoja (2. samostojna razstava, 1943): poleg oljnate tehnike se sedaj pojavljajo tudi risbe in grafike v raznih tehnikah. D. se nato priključi »neodvisnim«. Po naravi nagnjen k barvitosti in očrtovanju, najde v kombinaciji jedkanice in akvatinte »izrazito lirično in dramatično, aktivno in pasivno, ritmično in melodično komponento grafičnega lista« (Kržišnik). Ta kombinacija se vedno povrača vse tja do »magičnih razsežnosti«. Nato se posveti barvni litografiji: barvitost se še ne more otresti simbolične vsebine. To je prehodni slog (1951), izraz preloma med starejšo slikarsko smerjo in novo vsebino barvnih ploskev (Panjske končnice). Barvitost se v nadaljnjem razvoju (od 1952 dalje) iz prelivanja premakne v samostojne barvne ploskve kot podlage tektonske kompozicije. Te pa prehajajo v novo ravnotežje abstraktnih barvnih sestavov. Razstava 1953 (s St. Kregarjem) pomeni dokončen prodor v bolj abstraktno poenostavljene barvne sestavine, čedalje bolj živahne in pestre. Poleg barvne lito–grafije pridejo v poštev še barvni lesorezi in rezervaš. V letih 1953–55 se končno uveljavijo čiste barvne intonacije s posebnim poudarkom na osvetlitvi, izrazu pretežno lirične refleksivne čustvenosti. Izredno pomemben je v izraznem pogledu premik v obširnem ciklusu s kraško in istrsko motiviko: človek in pokrajina dobivata tu vedno bolj monumentalen izraz; skrajno poenostavljena oblika pomeni odklon od vsake zunanje ilustrativnosti in izraz filozofskega razpoloženja. Sledi obdobje t. i. mikrorealizma (življenje na morskem dnu: morsko dno je potopljen svet, svet breztežnosti s posebnimi »atmosferičnimi pogoji«: svet minevanja v prostoru in času, na potopljene predmete so se usedli mikroorganizmi), od tu mimo Nečk (kmečko občuten svet kot smisel dela in blagoslov počitka) v vedno bolj abstraktne asociativne oblike: obdobje Kamnov in Sledi na ometu (predvsem v ospredju grafični problem obdelave površine) ter Grebelca (dramatično napetost doseže s pomočjo tridimenzionalnega tiska, izbočenih in vtisnjenih površin). Serija Drevo, skorja, smola je pesem o lubju, ki ga je prizadela z urezi človeška roka. D.-ova realnost preide nato v kozmične razsežnosti v ciklusu Magične dimenzije: vtisi svetlobe in teme, tudi ti pogosto z urezi (znaki človeške prisotnosti). D. se je uveljavil tudi kot ilustrator: Njegoš, Gorski venec, 1947, 1962; Defoe, Robinzon Kruzo, 1947, 1952; Bevk, Tonček, 1948; Kataev, Blešči se jadro mi samotno, 1948; Gogol, Taras Bulba, 1948, 1953; Prešeren, Uvod h Krstu pri Savici, 1950; Gradnik, Izbrane pesmi, 1964. Samostojne razstave: 1937 Bgd; 1940, 1941, 1943 Lj.; 1952 Trst; 1953 Lj.; 1954 Bgd, Cetinje, Mrb; 1957 Kanal ob Soči; 1958 Tržič (Monfalcone); 1959 Videm, Zgb; 1960 Lj., Novo mesto, Slovenj Gradec; 1961 Lj., Clc, Bgd; 1962 Bruxelles; 1963 Skopje; 1965 Hagen, Kanal ob Soči; 1966 Lj., Bremen, Bochum; 1968 Sarajevo, Pariz, Zgb; 1969 Lj. Važnejše skupinske razstave: Cincinnati (Mednar. razstava barvne litografije), Zürich (XYLON, 1953), Bregenz (Mednar. razstava evr. in azijske grafike), Lj. na vseh mednar. grafičnih razstavah; Benetke 1954 (bienale); Tokio 1958 (prva mednar. grafična razstava); Sao Paulo 1959 (V. bienale); tudi v Pragi, Varšavi, Moskvi, Milanu, New Delhiju, Luganu, Atenah, Solunu, Carigradu, Ankari, Kairu, Rio de Janeiru, Celovcu, Bruslju, Aleksandriji, Grenchenu, Pekingu, Haagu, Turinu, na Dunaju, v Berlinu, Oslu, Johannesburgu, Osaki, Buenos Airesu, Santiagu de Chile, New Yorku, Pistoii, Livornu, Florenci in drugod. Važnejše nagrade: 1948 Levstikova za ilustracije; 1957 na I. bienalu v Tokiu; 1957 I. nagrada na II. mednar. razstavi grafike v Lj.; 1958 zlata medalja na V. mednar. bienalu v Aleksandriji; 1959 I. nagrada za grafiko na V. bienalu v Sao Paulo; 1960 Prešernova nagrada za grafiko; 1960 I. nagrada na bienalu jsl. grafike v Zgbu; 1961 I. nagrada na IV. mednar. razstavi grafike v Lj.; 1962 nagrada Moša Pijade; 1964 I. nagrada na bienalu jsl. grafike v Zgbu; 1967 zlata plaketa na III. trienalu likovnih umetnosti v Bgdu. 1977 je bila odprta v Kanalu v restavriranem stolpu v središču naselja Debenjakova galerija, kateri je D. daroval večje število svojih grafik.

Prim.: M 1940, 356; Slovencev koledar 1941, 248 (barvna reprod. Goriške Marije in opis sl.); T. Debeljak, Pogovor z R. D. slikarjem novega sv. Miklavža v lj. stolnici, Slovencev koledar 1945, 88–91; Šijanec; Stelè, Umetnost; N. Prašelj-B. Gerlanc, Bibliografija Založbe MK (1945–65), Lj. 1967; Katalog razstave D. grafike 1953–1968 v Lj., 1969, kjer je navedena vsa dotedanja literatura o D-u; S. Šlamberger, D. R.: umetnikovo videnje vesoljnega prostora, Dnevnik 1971, št. 158, 5; P. Breščak, R. D., Delo 1971, št. 164, 15; M. Brecelj, Slikar in grafik R. D., Naš list (Anhovo) 1972, 3, 8 s sl.; M. Komac, Likovna podoba gor. mohorjevk, ZbGMD 123 z lastno podobo in ilustr.

Ren.

Rener, Milko: Debenjak, Riko. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007130/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. november 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine