Čok, Ivan Marija (1886–1948)

ČOK, Ivan Marija (Ivan M. Tchok, vzdevek Miček), narodni delavec, politik, odvetnik (r. 21. 3. 1886, Trst, Lonjer, Italija; u. 17. 6. 1948, New York, Združene države Amerike, pokopan na Katinari pri Trstu, Italija). Oče Andrej Čok, gostilničar, mati Jožefa Čok, r. Hrovatin, zasebnica. Bratje Andrej Čok, učitelj, javni delavec, Anton Čok, duhovnik, in Karel Čok, narodni, društveni in gospodarski delavec.

Maturiral je 1904 v Ljubljani. Pravo je študiral na Dunaju in v Pragi, kjer je 1910 dokončal študij prava in 1911 promoviral. V študijskih letih je pripadal narodno-radikalni mladini. Deloval je v dunajskem akademskem društvu Slovenija, nato je bil eden od starešin praškega slovenskega akademskega društva Adrija. Člane Adrije je seznanjal s tržaškimi političnimi in gospodarskimi razmerami ter pojasnjeval manjšinsko delo med primorskimi Slovenci. Sodeloval je na prvem narodnoobrambnem tečaju, ki ga je manjšinski odsek Adrije ob petindvajsetletnici Družbe sv. Cirila in Metoda 1910 pripravil v Ljubljani. 1910 je v praškem listu Union zagovarjal stališče, da naj bi slovenski študentje v Pragi izpite opravljali v slovenščini. Od 1905 se je v javnem narodnem delovanju pojavljal v domačem okolju. 1907 je postal predsednik tedaj ustanovljenega akademskega ferialnega društva Balkan v Trstu, ki ga je s krajšim premorom vodil do 1910. 1907 je začel delovati v tržaškem političnem društvu Edinost in 1911 postal tajnik društva. Bil je tudi pravni zastopnik društvenega glasila Edinost; v času študija je njegove bralce seznanjal z narodnopolitičnimi razmerami na Češkem. 1908 je bil zaupnik Dijaškega podpornega društva v Trstu in med ustanovitelji akademskega ferialnega društva Istra v Pulju. Isto leto je začel sodelovati v narodnjaško usmerjeni Narodni delavski organizaciji v Trstu in 1910 postal njen predsednik, 1913 pa so ga izvolili v njeno vodstvo za vse slovenske pokrajine, Istro in Dalmacijo. Od 1910 je deloval kot odbornik Slovanske čitalnice v Trstu in predsednik pevskega zbora Zastava v Lonjerju. V domačem kraju je bil 1910 med ustanovitelji podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda. Po promociji se je posvetil advokaturi v Trstu, obenem pa nadaljeval z narodnokulturnim, političnim in gospodarskim delom. 1911 je začel delovati v Kmetijski družbi za Trst in okolico ter sodeloval pri ustanovitvi stavbene zadruge Naš dom. Od 1913 je bil odbornik Glasbene matice v Trstu, 1914 je postal predsednik tržaškega Dramskega društva. V političnem pogledu je nasprotoval boju med katoliško in liberalno stranjo na Kranjskem, ker je menil, da ga v Trstu in Istri ne potrebujejo. Do socialne demokracije je bil zadržan. Podpiral je priseljevanje slovenskih profesorjev, zdravnikov in inženirjev v Trst, ne pa tudi advokatov, ki bi med njimi ustvarili škodljivo konkurenco.

Med prvo svetovno vojno je živel v Trstu in bil tajnik oziroma odbornik političnega društva Edinost. Marca 1915 se je v Trstu udeležil tajnega sestanka političnih predstavnikov iz slovenskih in hrvaških dežel, ki so predsedniku emigrantskega Jugoslovanskega odbora Anteju Trumbiću dali pooblastilo za njegovo delovanje. Udeležil se je tudi njihovega drugega sestanka v Trstu aprila 1915, na katerem se je izrekel za samoodločbo Slovencev in Hrvatov v prvi svetovni vojni. Deloval je kot predsednik Dramatičnega društva in se 16. maja 1918 udeležil svečanosti ob petdesetletnici Narodnega gledališča v Pragi. 11. septembra 1918 je organiziral sprejem predsednika Narodnega sveta za Slovenijo Antona Korošca v Trstu in postal član krajevnega Narodnega sveta, ki so ga ustanovili ob tej priložnosti. 1918 je kot predstavnik Edinosti postal član Narodnega Vijeća Slovencev, Hrvatov in Srbov (NV SHS) v Zagrebu ter njegovega Osrednjega odbora. Bil je med odposlanci NV SHS, ki so 1918 v Puli pod njegovo oblast prevzeli vse vojno ladjevje nekdanje avstro-ogrske monarhije ter vojno pristanišče in trdnjavo Pula. V začetku novembra 1918 je bil v odposlanstvu NV SHS na Krfu, ki je francoskemu viceadmiralu Dominique-Marieu Gauchetu izrazilo stališče, naj Antanta in ZDA priznajo svobodo in nerazdeljivost Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Po nastanku Kraljestva/Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) 1918 je od januarja 1919 deloval kot član etnografske sekcije jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Tam je junija 1919 objavil propagandno brošuro Le pacte de Rome : lʼItalie et sa morale. V njej je opozoril na makiavelizem italijanskih ozemeljskih zahtev, izhajajočih iz Londonskega pakta iz 1915. Slovensko besedilo iz brošure je v več člankih objavil tudi v Slovenskem narodu, februarja 1920 pa v istem časopisu ponovno pisal o nevzdržnosti italijanskih zahtev. Jeseni 1919 se je nastanil v Beogradu, kjer je bil poslanec Začasnega narodnega predstavništva Kraljestva SHS. Februarja 1920 je bil na avdienci pri prestolonasledniku Aleksandru Karađorđeviću in mu izrazil vdanost Slovencev iz zasedene Goriške. Septembra istega leta je na francoskem poslaništvu v Beogradu za francoskega ministrskega predsednika Étienna Alexandra Milleranda izročil protestno izjavo Jadranskega zbora zaradi d’Annunzijeve razglasitve italijanske regence Kvarnerja. Po sklenitvi rapalske mirovne pogodbe novembra 1920 je poudarjal, da morajo Primorci vzdržati v zvestobi enotnemu jugoslovanskemu narodu, čeprav so bili žrtvovani Italiji. V Edinosti je opozarjal, da Jugoslavije ne gre podcenjevati. 1920 je na listi Samostojne kmetijske stranke za volilno okrožje Maribor-Celje kandidiral na volitvah v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS, a ni bil izvoljen. Vrnil se je v Trst in nadaljeval odvetniško delo.

V Trstu je nadaljeval tudi prejšnje politično in društveno delo. Bil je odbornik in od 1924 eden od podpredsednikov osrednjega odbora političnega društva Edinost ter predsednik njegove tržaške pokrajinske organizacije. Sodeloval je pri vodenju volilne kampanje skupne slovensko-hrvaške narodnjaške Slovanske liste za volitve v rimsko poslansko zbornico 1924 in bil eden od njenih glavnih govornikov na volilnih shodih. Deloval je še v Glasbeni matici, Balkanu, Šolskem društvu, Dijaški matici in veslaškem društvu Sirena. V jubilejni številki Edinosti (17. januar 1926) je ob petdesetletnici njenega izhajanja prispeval članek o pomenu slovenskega društvenega življenja za narodno prebujanje na Tržaškem. Po ustanovitvi tajne protifašistične gverilske organizacije Borba v začetku 1928 je bil vezni člen med njo in tedaj še legalnim društvom Edinost. Julija 1928 se je kot član italijanske delegacije za slovansko manjšino v Haagu udeležil zborovanja mednarodne Zveze društev za Družbo narodov. Ker pa so ga italijanske oblasti imele za možnega aktivnega iredentista, so ga avgusta 1928 aretirali. Po njegovem navodilu naj bi na sedežu fašistične stranke v Prebegih ukradli zaplenjeno zastavo slovenskega pevskega društva. Obsojen je bil na mesec in dvajset dni zapora, ki ga je prestal v Trstu in Kopru. Po vrnitvi iz zapora je konec 1928 emigriral v Jugoslavijo. Čeprav je bil že v emigraciji, so ga italijanske oblasti na prvem tržaškem procesu septembra 1930 obtožile kot vodilnega v slovenskem ilegalnem gibanju.

V Jugoslaviji se je ponovno nastanil v Beogradu in vodil Zvezo jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine vse od njenega nastanka 1931 do razpustitve septembra 1940. Postal je tudi član beograjske prostozidarske lože Dositej Obradović in bil njen član do 1940, ko je dobil razrešnico zaradi priključitve k angleško-jugoslovanski loži, ki so jo tega leta ustanovili v Londonu. Imel je stike z visokimi političnimi osebnostmi in je pogosto posredoval glede političnih in socialnih vprašanj primorskih emigrantov. Bil je zelo dejaven, mnogo je potoval po Jugoslaviji in z emigranti navezoval stike. Sprožil je kolonizacijo emigrantov poljedelcev v Makedonijo, da bi jim zagotovili možnost preživljanja v Jugoslaviji. Ta akcija je hote ali nehote postala eno od orodij velikosrbskega pritiska nad Makedonci. Podpiral je jugoslovansko centralistično politiko, medtem ko je imela Zveza nadstrankarski značaj. Izstopala sta njegova govora ob trinajstletnici rapalske pogodbe na t. i. rapalskem dnevu 12. novembra 1933 v Beogradu in na kongresu Zveze 2. septembra 1934 v Mariboru. Ostro je obsodil fašizem in Italiji odrekel moralno pravico do Julijske krajine, ki mora pripasti Jugoslaviji. Edina pravična meja bi bila zahodno od Soče po etnografski meji med slovenskim in latinskim svetom. Napadel je vatikansko politiko zaradi popuščanja fašistični vladi in odnosa do manjšin v Italiji. V tem času se je na tajno pobudo jugoslovanskega zunanjega ministrstva povezal z italijanskimi protifašisti v emigraciji. V stiku je bil tudi s tigrovci, da bi jih pridobil za zbiranje vojaških podatkov za Jugoslavijo. Na volitvah v Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije 1935 je na državni kandidatni listi predsednika jugoslovanske vlade Bogoljuba Jevtića kandidiral v okraju Krk, a ni bil izvoljen. 1936 je kot predstavnik Zveze postal član vodstva vseh emigrantov s Primorske. 1939 je začel sodelovati z britansko tajno službo Intelligence Service.

Pred razpustom Zveze, ki ga je dosegla Italija, so ga na zahtevo nemškega poslanika 1940 v Ljubljani aretirali in zaprli v beograjsko Glavnjačo. Nato so ga poslali v konfinacijo Aranđelovac, kasneje v Mataruško Banjo. Marca 1941 se je vrnil v Beograd in še pred napadom sil osi na Jugoslavijo z britansko pomočjo zapustil državo. Napotil se je v Palestino, kjer je v Jeruzalemu februarja 1941 postal predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije. Odbor je poudarjal, da je primorsko vprašanje tudi problem Jugoslavije, in od jugoslovanske begunske vlade zahteval, da podpre spremembo jugoslovanskih zahodnih meja. Poleti 1941 se je odpravil v Kairo, že v prvi polovici avgusta 1941 pa v London, kjer je ostal približno devet mesecev. Tam je nadaljeval že začeto sodelovanje z begunsko vlado in posredoval pri britanskih voditeljih za rešitev primorskega vprašanja. Za njegovo rešitev se je zavzemal tudi v slovenskih radijskih oddajah na BBC (British Broadcasting Corporation) in kot glavni napovedovalec na tajni radijski postaji Triglav. Obenem si je neuspešno prizadeval, da bi vstopil v begunsko vlado. V začetku 1942 je odšel v ZDA, kjer je kot predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije deloval za priključitev Primorske in Istre k Jugoslaviji. Novembra 1942 je izdal brošuro Memorandum of the »Committee of the Yugoslavs from Italy«, about the Yugoslavs, that is Slovenes and Croats, under Italy, and their aspirations and claims, aprila 1943 pa brošuro The Problem of Trieste. V obeh je predstavil želje Slovencev in Hrvatov iz Italije, da bi živeli v Jugoslaviji, in prikazal razloge, zakaj naj bi ji pripadla Julijska krajina. Od februarja 1943 je podpiral jugoslovansko odporniško gibanje, medtem ko je bilo mnenje Pokrajinskega odbora OF za Primorsko o njem negativno. Septembra 1943 je odšel v Kairo, kjer se je zavzemal, da bi se pripadniki kraljevske vojske na Bližnjem vzhodu pridružili jugoslovanskim partizanom. Nato se je ponovno odpravil v London, kjer je podpiral prizadevanja za sporazum med Narodnim odborom osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in kraljevsko vlado (kasnejši sporazum Tito-Šubašić, 1944). Tega je podprl po radiu in vabil vse, da bi se pridružili partizanom. Pozdravil je sklepe drugega zasedanja AVNOJ-a o združeni Sloveniji. Obenem se je pri zahodnih zaveznikih zavzemal za določitev zahodne meje po pravičnem ključu. Po njegovi zaslugi so zavezniki iz ujetniških taborišč začeli spuščati italijanske vojake slovenske in hrvaške narodnosti. Še pred koncem vojne je objavil delo The first to resist : story of the first underground movement in this war. V njem je opozarjal, da so bili Slovenci in Hrvati v Italiji prvi, ki so se v organizaciji TIGR uprli silam osi, in ponovno podprl Tita. Med vojno je bil v stikih z britansko tajno službo Special Operations Executive, 1943–44 pa z ameriško vojaško obveščevalno službo Office of Strategic Services.

Po vojni se je jeseni 1945 vrnil v Trst, od tam odšel v Beograd in nato v Ljubljano, vendar mu niso dali nobene naloge v zvezi z razmejitvijo Julijske krajine. Ponovno je odšel v Trst, kjer je sodeloval v študijskem odseku Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora (PNOO) za Slovensko primorje in Trst. Vključil se je v Slovensko-italijansko protifašistično unijo, sodeloval pa je tudi pri ustanavljanju Slovenske demokratske zveze. Po razpustitvi študijskega odseka PNOO se je posvetil odvetništvu in se umaknil iz javnega dela. Avgusta 1947 so ga v Ljubljani na Nagodetovem procesu razglasili za agenta tuje obveščevalne službe. Izpostavljen je bil javnim napadom in se zagrenjen napotil k starejši hčeri v ZDA, kjer je nenadoma umrl.

Čok Ivan Marija, politik, odvetnik, r. 21. marca 1886 v Lonjerju pri Trstu v znani zavedni družini »pri županovih«; oče Andrej, gostilničar; mati Jožefa Hrovatin, zasebnica; umrl 17. jun. 1948 v New Yorku; pokopan je na Katinari pri Trstu. Č. je obiskoval gimnazijo v Lj.; pravo je študiral na Dunaju in v Pragi. Po doktoratu se je posvetil advokaturi v Trstu. Tukaj je začel delovati v političnem društvu E. V začetku 1915 se je udeležil tajnega sestanka slovenskih in hrvaških politikov, katerega so sklicali tržaški voditelji na pobudo dr. Trumbiča, ki je že delal v inozemstvu za ustanovitev Jugoslavije. Poleg dr. Č. so se tega sestanka udeležili dr. Otokar Rybar, dr. Gregor Žerjav, dr. Gustav Gregorin in dr. Vladimir Ravnihar. Na tem sestanku so sklenili dati Trumbiću pooblastilo in zaupnico. To mu je nesel dr. Mandić v Rim. Drugi sestanek je bil v aprilu 1915 pred začetkom vojne z Italijo. (Spominski zbornik Slovenije, Lj. 1939, 47.). Ko se je 16. avg. 1918 ustanovil v Lj. Narodni svet, v katerem sta bila dva zastopnika pol. društva E, je bil dr. Č. eden izmed zastopnikov Trsta. 11. sept. je organiziral veličasten sprejem dr. Antona Korošca v Trstu na proslavi Krekovega dne in je postal član krajevnega Narodnega sveta v Trstu, ki so ga ob tej priložnosti ustanovili. Skupaj z dr. Josipom Wilfanom je bil tudi član Narodnega veća v Zagrebu in kot tak je bil med ostalim član komisije, ki je v imenu Narodnega vijeća 31. okt. 1918 na krovu oklopnice Viribus Unitis prevzela vojno brodovje bivše avstroogrske monarhije. Po proglasitvi Zedinjene kraljevine SHS je bil nekaj časa član Začasnega narodnega predstavništva, ki se je prvič sestalo 1. marca v Beogradu. Na mirovni konferenci v Parizu je bil član etnografske sekcije jugoslovanske delegacije. Izmed Slovencev so bili člani te sekcije še dr. Lambert Ehrlich, dr. Ivo Šorli, inž. Janko Mačkovšek, dr. Matija Slavič in še nekaj drugih (Spom. zbornik Slov. 69). Jeseni 1919 se je dr. Č. vrnil v Bgd, od tam pa na povabilo posebne delegacije, ki jo je vodil dr. Slavik, zopet v Trst, kjer je nadaljeval svoje odvetniško delo in se živahno udejstvoval v slov. organizacijah in pri političnih nastopih. Napisal je obširen informativen članek Pomen in važnost prosvetnih društev na Tržaškem (E 16. jan. 1926, 17–19). Razmere pa so postajale iz leta v leto težje. Faš. oblastem je bil zelo na poti. 1928 mu je bila podtaknjena zastava pevskega društva v Prebenegu, zaplenjena ob razpustu društva. Po provokaterju so mu jo poslali v hrambo. Pri hišni preiskavi so jo našli pri njem in ga zato obdolžili tatvine. Obsojen je bil na en mesec in dvajset dni zapora. Ker potem ni mogel več izvrševati odvetniškega poklica, se je izselil v Jslo. Tam se je takoj vključil v delo Saveza jsl. emigr. udruženja. Na kongresu emigrantskih društev je bil 20. sept. 1931 izvoljen za preds. novoustanovljene Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine. To je ostal do 1940, ko je jugoslovanska vlada (Cvetković–Maček) na nemški in it. pritisk zvezo razpustila, dr. Č. pa internirala v Arandjelovcu v Srbiji. Kot predsednik omenjene Zveze je imel dr. Č. tesne stike z jsl. vlado, posebno z zunanjim ministrstvom in tudi z dvorom. Posredoval je za podpore slovenski manjšini v It., za urejanje položaja emigrantov in za njihovo zaposlitev v Jsli. Vodil je delo Zveze, ki je 1938 štela 46 društev s približno 5.000 člani in je bila glasnica krivic v faš. It. in boriteljica za uresničenje želja slovenske in hrvatske manjšine. Vzpostavil je stike z it. antifašisti in z drugimi silami, ki so bile naravne zaveznice v boju proti nacifašizmu. 1941, neposredno pred napadom na Jslo je dr. Č. pobegnil iz konfinacije v Palestino, od tam v Egipt in nato v ZDA, kjer je kot preds. »Jugoslovanskega odbora iz Italije« deloval za priključitev Primorske in Istre Jsli. V ta namen je napisal brošuro, za katero mu je Louis Adamič dobil založnika. 1943 se je vrnil v Egipt, od koder je šel v London, kjer se je pridružil gibanju za sporazum med AVNOJ-em in kraljevsko vlado (sporazum Tito–Šubašić). S svojimi intervencijami je dosegel, da so Zavezniki začeli spuščati iz ujetniških taborišč it. vojake slovenske in hrv. narodnosti. 1945 se je vrnil v Trst. Tu je nekaj časa sodeloval v študijskem odseku PNOO. Toda nove razmere niso bile zanj, zato se je umaknil iz javnega dela in se vrnil k advokaturi. V avgustu 1947 so ga v Lj. na procesu proti skupini inž. Nagode-dr. Boris Furlan proglasili za agenta tuje obveščevalne službe (SPor 5. avg. 1947). S tem je bil izpostavljen javnim napadom. Zato se je zagrenjen in razočaran napotil v ZDA k starejši hčerki, ki je tam poročena, a nenadna smrt mu je jun. 1948 prekinila nit življenja. Mesec dni zatem je u. V predvojnem tisku emigrantov iz Julijske krajine je napisal številne članke in spomenice. Med vojno je sodeloval pri glasilu »Bazovica«, ki je v okviru njegove akcije izhajalo v Kairu (urednik prof. Ivan Rudolf). V angleščini je izdal dve samostojni publikaciji: 1. Memorandum of the Committee of the Jugoslavs, that is Slovenes and Croats, under Italy, and their aspirations and claims. Presented by dr. Ivan M. Čok (New York, zal. Committee of the Jugoslavs from Italy 1942); 2. The First to Resist. Story of the First Underground Movement in this War by Ivan Marija Čok. Preface by Prof. W. J. Rose (London 1945, zal. The New Europe Publishing Co). V slednji opisuje, kako so Slovenci in Hrvati v Italiji bili prvi, ki so se v organizaciji TIGR uprli silam Osi.

Prim.:† Dr. Ivan Marija Čok (nepodpisano), Demokr. 25. VI. 1948; Iz mojih spominov na dr. Ivana Marija Čoka (podpisan: Njegov sodelavec), Demokr. 25. VI. 1949; SPor 30. VII. do 13. VIII. 1948; Čermelj, Life and death Struggle of a National Minority, str. 182; E 16. jan. 1926 s sl.

B. S.+ A. R.