Primorski slovenski biografski leksikon

Calafati Angelo, politik, r. na Hvaru 1765, u. v Kopru 3. jul. 1822. Po rojstvu sicer ni bil plemič, ker je rodbina Calafati šele 13. maja 1798 dobila patricijsko plemstvo, bil pa mu je 1804 potrjen plemiški naslov, a cesar Napoleon Bonaparte ga je sept. 1811 imenoval za barona it. kraljestva. Kot sin premožnih staršev je bil po končanem osn. pouku pri frančiškanih na Hvaru poslan na šolanje v Benetke, kjer je obiskoval gimn. (1778–84) in filoz. (1784–86), nato končal pravni študij v Padovi (1786–89) in postal odvetnik v Benetkah. Pridobil si je sloves odličnega pravnika in postal aktivni dejavnik v javnem in polit. življenju. Ogrel se je za ideje francoske revolucije, se pridružil demokratski stranki in uvrstil med vodilne politične osebe v času razpada Beneške republike. 12. maja 1797 je bil v Benetkah rapuščen Veliki svet (Gran consiglio), razglašena nova demokratična republika («Municipalità») in 16. maja objavljen manifest s proklamacijo meščanskih svoboščin. Angelo Calafati in Gianluca Garagnin, oba po rojstvu Dalmatinca, sta bila od nove vlade poslana na Kvarnerske otoke, da bi jih pridobila za novo vlado (pismo avstrijskega poslanca v Benetkah Humburga baronu Thugutu z dne 31. maja 1797). Na posebni fregati sta prišla v Zadar, da javno razglasita manifest in upokorita dalmatinskega providurja. Providur Andrea Querini ni bil naklonjen izvršeni reformi in je odlašal s priznanjem nove vlade. Preprečil je njuno izkrcanje z izgovorom, da se boji nemirov med ljudstvom, ki je že 12. junija zvedelo za proavstrijski razglas frančiškana Andrije Dorotića (1761–1837). Sprejel je enega oficirja s fregate, ki mu je izročil manifest in pisma provizorične vlade s pozivom, da Dalmacija pošlje svoje delegate v novo vlado, kakor tudi poslanico beneškega Comitato di pubblica salute in navodila komisarjev, odklonil pa je sestanek s komisaji in ni privolil na izjavo lojalnosti Benetkam. Poslanca sta 18. jun. odplula s fregato nazaj v Benetke po nova navodila. S tem je bila dejansko C.-jeva misija končana, ker se je Querini po avstrijski zasedbi Istre (17. jun. 1797) pridružil Avstriji in je 6. jul. uradno izročil Dalmacijo. Ko so avstrijske čete 19. jan. 1798 zasedle tudi Benetke, se je C. preselil v Koper in bil sprejet v mestni svet (Consiglio maggiore). 1802 je bil izvoljen za župana (sindico) koprske komune in 1803 mu je bil mandat podaljšan še za tri naslednja leta. Čeprav je C. z grofom Tottom bil na čelu profrancoske stranke, je vse avstrijske odredbe in vladna navodila zelo vestno izpolnjeval, za kar mu je Avstrija celo potrdila plemstvo (1804). Ko so pa francoske čete 28. nov. 1805 zasedle Koper, je general Seras imenoval C-ja za preds. začasne vlade za Istro. 16. febr. 1806 je C. objavil razglas o zagotovljenem razcvitu Istre pod francosko upravo. Marca 1806 je Istra postala sedmi department novega kraljestva Italije, C. pa postavljen za prvega civilnega upravitelja (magistrato civile), za preds. istrskega generalnega sveta (Consiglio generale) s sedežem v Kopru (ustanovni dekret 22. dec. 1807) in za preds. koprskega apelacijskega sodišča. Na prvi seji generalnega sveta (6. marca 1808) je C. napovedal novo obdobje za Istro, ki »ima prijetno lego, ugodno podnebje, zdrav zrak, plodno zemljo in vse pogoje za bogatenje«. 1809 so ga Avstrijci zaprli in nekaj mesecev imeli interniranega v Karlovcu, dokler ga niso okt. 1809 osvobodile francoske čete. Vrnil se je v Koper in bil imenovan za prefekta in intendanta (prefetto governatore) novega istrskega departamenta s sedežem v Trstu. Na tem položaju je ostal tri polna leta (6. sept. 1810–23. okt. 1813) in bil po odhodu gor. intendanta Luciena Emila Arnaulta (v začetku 1813) intendant za Goriško. Ko je bil vsled vojnih dogodkov in razpada Napoleonovega imperija sedež vlade ilirskih dežel premeščen iz Lj. v Trst (4. sept.) in potem v Gor. (24. sept.), v Videm (3. okt.) in v Benetke (7. okt.), je bil C. v veliko pomoč izvršitelju premestitve generalnemu intendantu grofu Christophe-Jean Chabrol de Crouzol-u in generalnemu guvernerju Josephu Foucheju ter izvršil vse potrebno okrog likvidacije francoske uprave, ni pa odšel s Francozi, temveč je ostal v Trstu. Od tod se je po desetih mesecih, ko je spoznal, da je avstrijska zasedba ilirskih dežel definitivna (cesarski patent 23. jul. 1814), vrnil v Koper (10. sept. 1814). Čeprav se je bolan in razočaran umaknil iz vsakega javnega življenja, so ga avstrijske oblasti kot znanega frankofila in visokega Napoleonovega funkcionarja imele pod stalnim policijskim nadzorstvom in ga sumile vohunstva (»cospiratore di parte napoleonica«). C. je u. v Kopru 3. jul. 1822 za pljučnico (per vasta congestione flemmonoidea) in bil slovesno pokopan. Meščani mu niso pozabili zaslug za koprsko komuno in so celo po njem imenovali eno svojih ulic (Via Calafati). A C. se je tudi imel za Koprčana in je kot koprski župan ter istrski prefekt veliko storil za to mesto. V Kopru je izvršil več pomembnih urbanističnih posegov, tako regulacijo Calle Eugenio in Brolo, izsušitev močvirja v mestni okolici, restavracijo trdnjave Musella, ureditev parka in promenade okrog mestnega obzidja itd., a mestu je priskrbel tudi zdravo pitno vodo. Izdal je ukaz o ukinitvi pokopališč v mestu in snoval postopno izselitev koprskih »paolanov« iz mesta v okolico; omogočil je popravilo solin njihovim lastnikom. Kot navdušen pristaš idej francoske revolucije in zagovornik francoske kulture je okrog sebe zbiral literate in znanstvenike in leta 1806 v Kopru ustanovil masonsko ložo kot filialo lože »Grand Orient d'Italie« v Milanu (ust. 1805). Policijske oblasti so ga imele za enega najodličnejših istrskih masonov (poročilo z dne 12. sept. 1814 ga imenuje »il Venerabile«). Istega leta (1806) je v Kopru ustanovil tiskarno prefekture (Stamperia prefettizia, Tipografia prefettizia del dipartimento) in v njej natisnil poleg manjših uradnih tiskov tudi spise: Annuale Istriano per 1'anno 1806 (1806); Popolazione della provinzia d'Istria nel 1807 per distretti, cantoni e comuni (1807); Provvidenze e discipline in proposito degli istituti di pubblica beneficenza in Istria (1808); Discorso pronunziato dal prefetto deiristria all'apertura del consiglio generale del dipartimento il di 6. marzo 1808 (1808); Distanze dei paesi dell’Istria, del prefetto Calafati (1809). Septembra 1807 je C. ustanovil tudi prvi istrski časnik-tednik »Foglio periodico Istriano« (1807–1810), kateremu je postavil za urednika Luigija Marinija. Ta časnik je poleg uradnih obvestil iz Pariza, Milana in prefekture prinašal tudi poročila o različnih dogodkih v Istri, sicer pa je dajal dosti prostora proslavljanju Napoleona. Kot koprski prefekt in istrski intendant se je C. zavzemal za izboljšanje francoske uprave na tem področju: tako je 1808 predlagal ustanovitev posebne apelacijske justične komisije, ki naj bi nadomestila avstrijsko apelacijsko sodišče tretje stopnje na Dunaju; 1810 je protestiral zaradi vključitve Istre med Ilirske dežele; 1811 je izrekel svoje mnenje glede osnovnega dekreta Ilirskih dežel, češ da je v taki obliki v Istri skoro neizvedljiv, ker pač ni nobenih svetov (conseile general, conseile darrondissement); 28. febr. 1813 je celo predlagal Chabrolu uvedbo poskusne samoupravne organizacije v Ilirskih deželah vsaj v obliki komisij, v katerih bi bil po en predstavnik mest z nad 2500 prebivalcev in po en poslanec za vsaki kanton, kar pa je Chabrol odklonil (29. apr. oz. 8. maja 1813). Posebno zanimivo je C.-jevo poročilo kot istrskega intendanta z dne 28. febr. 1813, ker iz njega zvemo, da stroški za vzdrževanje narodne straže v tej provinci dosežejo vsoto dvestotisoč frankov, da graščaki imajo še vedno izključno lovsko pravico, da je industrija nerazvita, ker obstajajo le majhne tovarne mila v Trstu in tovarna svile v Gorici itd. C. je vsekakor bil ena najvidnejših oseb v Istri in v Slovenskem primorju za časa francoske zasedbe.

Prim.: Muzej grada Šibenika, Mletački proglasi i plakati (1797); Kriegsarchiv Wien, Act. 1797, f. 6; Zgodovinski arhiv Koper, Preside della Commissione prov. dell’Istria (1814); Archives nationales Paris, F–l–E 61–62; J. Cattalinich, Memorie legli movenimenti successi in Dalmazia successi in Dalmazia dopo la caduta della repubblica Veneta... Spalato 1841, 36; C. Combi, Bibliografia, 24, 104, 292, 338, 352; Dimitz, Geschiche, 312; P. D. Maupas, Prospetto cronologico della storia della Dalmazia con riguardo alle provincie slave contermini. 2. ed. Zara 1878, 186–87; P. Pisani, La Dalmatie de 1797 a 1815. Episode des conquetes Napoleonniennes. Paris 1893, 31–32; D. Venturini, Guida storica di Capodistria. Capodistria 1906, 26–28, 48–54, 67–98; B. Vošnjak, Ustava in uprava ilirskih dežel 1809–1813. Lj. 1910, 115–16, 155–56, 190, 212, 218; A. Battistella, La Repubblica di Venezia ne'suoi undici secoli di storia. Venezia 1921, 833–38; Tamaro, Atti e memorie, 89–99; G. Viezzoli (Fiume, rivista XIII–XIV. Fiume 1938, 23–99); G. Novak v: Rad JAZU, knj. 269, Zgb 1940, 1–110; G. Novak, Prošlost Dalmacije, Zgb 1944, 267–75; S. Antoljak, Dalmatinsko pitanje kroz vjekove, Zgb 1944, 62–63; B. Milanović, Istra u osvitu narodnog preporoda 1797–1860, Pazin 1960, 28–31; N. Duboković-Nadalini (Arhivska gradja otoka Hvara I. Hvar 1961, 59–68); S. Cella, Piccola enciclopedia Giuliana e dalmata, Gor. 1962, 46; M. Duboković-Nadalini (Prilozi povijesti otoka Hvara II, Hvar 1962, 92–113); F. Zwitter, Napoleonove ilirske province 1809–1814, Lj. 1964, 25–37; B. Reisp, ibid. 117–27; G. Novak (Grad Zadar, presjek kroz povijest, Zadar 1966, str. 7–76); B. Milanović, I, 27–29, 31; L. Giuricin, Pazinski memorijal 1/1970, Pazin 1971, 163–89; S. Žitko, Slovenska Istra v boju za svobodo, Koper 1975, 27–66.

Lc.

Lisac, Ljubomir Andrej: Calafati, Angelo, baron (1765–1822). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005000/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine