Battisti, Alfredo (1925–2012)

Battisti Alfredo, videmski nadškof, r. 17. jan. 1925 v Masi di Montagnana (Padova). Osn. š. je obiskoval v roj. kraju, gimn. v malem semenišču v Thienah, filozof. in bogosl. študije je opravil v padovanskem velikem semenišču. Posvečen v duhovnika 20. sept. 1947 v Padovi. Odšel na podiplomski študij v Rim in 1951 dosegel doktorat iz cerkv. prava na Lateranski U. Leta 1953 je postal kancler škof. ordinariata v Padovi, 1964 imenovan za dekana stoln. kapitlja, 1966 za generalnega vikarja padovanskega škofa. Dne 13. dec. 1972 ga je papež Pavel VI. izbral za videmskega nadškofa. V škofa je bil posvečen 25. febr. 1973 v videmski stolnici in takoj nastopil službo nadpastirja obširne nadškofije.

Že na začetku škof. službe se je pokazalo, da si je B. globoko prisvojil nauk o Cerkvi 2. Vatik. koncila in da ga odlikuje posebna soc. občutljivost. Odtod njegova izrazita pozornost za raznoliko kulturno in narodnostno stvarnost videmske krajevne Cerkve ter za vprašanja soc. pravičnosti. Po silovitem potresu 1976, ki je materialno in duhovno hudo prizadel Furlanijo, se je videmska Cerkev pod vodstvom nadškofa B. z veliko zavzetostjo vključila v popotresno obnovo. Sredi te dejavnosti je B. na škofij. zborovanju jun. 1977 dejal: »Materialna obnova dobro napreduje, a nas čaka še bolj obvezujoča in zahtevna naloga, to je, delo za duhovno in moralno prenovo furlanskega ljudstva.« Ta skrb je od tedaj postala glavna nota in vodilo B-jeve nadpastirske službe. – Leta 1983 je B. sklical škof. sinodo, ki je trajala pet let. Sklenila se je na Binkošti 1988. Med temami sta bili oz. sta prisotni tudi kultura in politika. V tem sklopu se poudarja potreba, da se ščitita in pospešujeta jezik in kultura narodnostnih skupnosti, ki so prisotne v videmski Cerkvi, to je Furlanov, Slovencev in Nemcev. Slovenski beneški duhovniki so že od vsega začetka našli v škofu B. veljavnega in občutljivega sogovornika pri obravnavanju njihovih vprašanj. Zaradi takšnega dialoga so vstopala vprašanja slov. beneškega življa v zavest celotne videmske škofije. Tako je na vseškofij. duhovniškem zborovanju B. jasno povedal, da je treba priznati slov. skupnosti v videm. škofiji vse pravice, ki ji pritičejo. Leta 1976 je s posebnim odlokom priznal pravico do uporabe slov. jezika pri bogoslužju v krajih, kjer živijo slov. verniki. Liturgično besedilo naj črpajo iz knjig, ki so odobrene za slov. škofije. V istem odloku daje tudi hvaležno priznanje slov. beneškim duhovnikom za velikodušno delovanje v prid slov. življu, pri katerem se združujeta in izkazujeta tako ljubezen in zvestoba do slov. govorice in kulture kakor iskrena lojalnost in upoštevanje državne zakonodaje. 10. jan. 1977 se je B. hotel udeležiti v Čedadu »Dan-a emigranta«. Prisotne je pozdravil v slov. beneškem narečju. Tedaj je tudi posebej poudaril pravico in dolžnost, da se primerno zaščiti kultura, ki je lastna slov. življu v videm. škofiji. Cerkev in država morata to kulturo priznavati in jo pospeševati. Takšno vzdušje in takšna skrb sta spodbudila tudi cerkv. zborovanje, ki ga je nadškof B. vodil v Čedadu 9. mar. 1991 na zanimivo temo: »Slovenci in Furlani v Furlaniji: soočenje dveh narodov pri vprašanju inkulturacije verskega oznanjevanja«. Nad vse spominjanja vredna je zasluga nadškofa B., da se je mogla prisotnost slov. življa v videmski Cerkvi pokazati pred vsem svetom ob slovesnem bogoslužju, ki je sklenilo obisk sv. očeta Janeza Pavla II. v nedeljo 3. maja 1992 na videmskem stadionu, kjer je sv. oče pozdravil vernike tudi v slov. beneškem narečju in kjer sta slov. bogoslužna beseda in pesem zadobila dostojno mesto.

Prim.: Videmski nadškof. arhiv; P. Stranj, La comunità sommersa, Trieste 1992, 209–10; PDk 12. jan. 1977; KatG 14. jan. 1977; N. Pertot, Naše bogastvo, Jutri, Trst 1985, 248; Dom v več številkah; TKol od 1973 dalje.

Qualizza