Primorski slovenski biografski leksikon

Bratuž Jožko, kulturni delavec, vzgojitelj, r. 13. jan. 1896 v Gor. delavcu Francu in Mariji Simčič, u. prav tam 29. dec. 1944. Od 1902–1906 je obiskoval c. k. deško vadnico v Gor. in zatem gimn. (1906–1914) z odlično maturo. Ko je obiskoval VII. in VIII. gimn., je prebival kot prefekt v Slov. Alojzijevišču. Po maturi stopil v bogoslovje: I. letnik v Gor. (1914–15), II. v Stični (1915–16). Zaradi bolezni je izstopil in živel z družino v Gor. do it. zasedbe v avg. 1916. Takrat je vse preostalo gor. prebivalstvo moralo iti v notranjost države. Bratuževi so živeli najprej v Viareggiu, potem pa v pokrajini Campobasso. B. je bil medtem nekaj časa prefekt v semenišču v Vidmu. Proti koncu 1918 so se begunci začeli vračati domov. B. je brž vstopil kot tretjeletnik v gor. bogoslovje (1918–19) in kot četrtoletnik na lj. teološko fakulteto (1919–20). Ker pa je bil prehudo tenkovesten, se ni dal posvetiti v duhovnika. 1923 se je v Gor. spet odprl slovenski dijaški zavod Alojzijevišče. Bratuž je postal najprej prefekt (1923) in nato vodja. Dne 28. oktobra 1930 je goriška prefektura razpustila upravni odbor Alojzijevišča in imenovala za prefekturnega komisarja it. duhovnika Marcelina Antoninija (24. jun. 1931). B. je moral zavod zapustiti. Nadškof ga je imenoval za prof. grščine, petja in slovenščine za it. gojence v nadškof. gimn. v malem semenišču v Gor. Po vstopu Italije v drugo svetovno vojno je nadškof Margotti preselil malosemeniščnike v Videm in B. je izgubil tudi to službo (jun. 1940). Nato se je do smrti preživljal z zasebnimi lekcijami. B.-vo delo je bilo izredno plodovito na treh področjih. Imel je prirojene močno poudarjene vzgojiteljske sposobnosti. Pod njegovim vodstvom je Alojzijevišče zaslovelo v vsej deželi kot odličen vzgojni zavod; kot profesor je žel lepe uspehe. Bil je znamenit kot pevec solist (tenorist), zato so ga vabili na izredne cerkvene slovesnosti v mestu in po vaseh. Veliko zaslugo ima kot sourednik štirih cerkvenih pesmaric, katere je izdala GMD (Božji spevi, 1929; Gospodov dan, 1930; Svete pesmice, 1932; Zdrava Marija, 1933) – podpisan je samo na drugi – in ljudske pesmarice Barčica (1933); na tej ni podpisan. S sodel. Lojzeta Bratuža je zbral in prir. zbirko besedil pesmi, ki so izšle v knjižici Barčica (1933). Bil je odbornik (blagajnik) GMD od njene ustanovitve do 1944. Bil je pa tudi spodbujevalec in mentor pri začetnem pesnjenju Ljubke Šorlijeve.

Prim.: NadškAGor (semenišče); ZbsvP 1924, 37; KolGMD 1946, 61–62 s sl.; Slovensko Alojzijevišče v Gorici, 70-letnica, Gor. 1961, pass.; A. Rebula, Za grščino zvoni, KolGMD 1963, 43–45; Klinec, GMD, 188–89; A. Rebula, Gorje zelenemu drevesu, 1971, 36–41; Slovensko Alojzijevišče v Gorici, ob 80-letnici, Gor. 1972, 17–21 s sl.; Ljubka Šorli, Izbrane pesmi, Gor. 1972, 152–53; C. Medeot, Lettere da Gorizia a Zatičina, Udine 1975, pass.; GorL 1945, 1, 3; 2, 3.

Ur.

Uredništvo: Bratuž, Jožko (1896–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003060/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (16. julij 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine