Novi Slovenski biografski leksikon

Rodil se je kot zadnji od štirih otrok, za Janezom (1926), Majdo (1927) in Vilkom (1928). Na očetovo željo so že 1936 oblikovali družinski kvartet, ki je nastopal v gostilni Pri Jožovcu, ki deluje že od 1844. Sprva je igral diatonično, nato klavirsko harmoniko. Maja 1945 se je pridružil Kokrškemu odredu in sodeloval pri zasedbi Koroške, v mesecih po vojni pa je igral na mitingih. 1946 je postal član državne smučarske skakalne reprezentance (z osebnim rekordom 74 metrov), a se je po poškodbi hrbtenice na tekmovanju v Celovcu 1952 umaknil. 1952 se je poročil z Brigito, hčerjo gostilničarja Dolinška s Svete Neže nad Tržičem, s katero sta začasno prevzela tastovo gostilno, nato pa se je v Ljubljani zaposlil kot pletilec v saveljski tovarni nogavic Tonosa.

1953 je bil sprejet na avdiciji na Radiu Ljubljana, kjer je sprva igral sam na harmoniko. Na njegov predlog je s pritegnitvijo kitare (Leo Ponikvar) in basa (Jože Kelbl) nastal trio. V skladu z zamislijo brata Vilka, ki je igral klarinet, pa je kmalu nastala nova zasedba s trobento (Franc Košir) in baritonom (Franc Ogrizek), ki je nastopala kot Gorenjski kvartet. Po mnenju Ivana Sivca je slednji po sestavi inštrumentov – harmonika, trobenta, bariton, klarinet – predstavljal izvirno kombinacijo ljudskega tria in male godbe na pihala. Ritmičnost zasedbe je kasneje okrepila še Ponikvarjeva kitara, bariton pa je prevzel Mik Sos, ki je podobno kot Ponikvar izhajal iz džezovske glasbe. Z Gorenjskim kvintetom, ki sta ga kmalu obogatila še glasova Danice Filiplič in Franca Korena, je bil dokončno izoblikovan značilni Avsenikov slog.

Po Sivčevih ugotovitvah je Avsenik v primerjavi s tradicionalnimi ljudskimi godci, ki so igrali le osnovno melodijo, harmoniki namenil trojno vlogo: spremljavo same melodije, dela ritem sekcije in izvedbo avtorskih okraskov na prehodih. Uvedel je tudi značilno »tresenje« harmonike, ki je »poživila in zgostila ritem in to s triolami ali celo šestnajstinkami, česar ljudski godci do tedaj niso igrali«. Avstrijski in nemški glasbeniki so ta slog sprejeli šele desetletje kasneje. Medtem ko so do nastopa Avsenikov ansambli nastopali kar v temnih prazničnih oblekah, so člani Avsenikovega kvinteta navdušili občinstvo z »gorenjsko narodno nošo«, ki so jo dopolnjevali z različnimi okraski: trobentač Franc Košir je npr. slovel po klobuku s krivci, pevci so nastopali z dežniki itd. Tako po glasbenem slogu kot po nošnji so jih kmalu začeli posnemati številni narodnozabavni glasbeniki v Srednji Evropi.

Navdih za svojo najuspešnejšo skladbo, polko Na Golici, ki je v nemščini dobila naziv Trompeten-Echo, je Avsenik dobil še kot delavec v tovarni, ko je poslušal zvok pletilnega stroja. Po mnenju muzikologa Julijana Strajnarja je bila za Gorenjski kvintet »velika sreča«, ker »je tako dobra skladba nastala na začetku delovanja, drugače morda Avsenik sploh ne bi uspel prepričati toliko občinstva«. Kot je zapisal skladatelj Vinko Štrucl, pa je k uspehu skladbe »zelo veliko prispevala izredna priredba, kjer so izredno funkcionalno uporabljeni vsi glasbeni inštrumenti«. Po mnenju glasbenika Francija Lipičnika pa je bilo odločilno, da je bila skladba »po eni strani avtorsko močna, po drugi pa je imela to srečo, da je bila velikokrat predvajana po radiu«. Poznavalci se strinjajo, da je prav izraba radijskega medija, ki je bil takrat v vzponu, tudi sicer pomembno prispevala k uveljavitvi Avsenikove glasbe. 1981 je tako za polko Na Golici Avsenik prejel nagrado zlati lev Radia Luksemburg. Danes velja za največkrat zaigrano instrumentalno skladbo na svetu.

1954 se je začel Avsenik prodor v tujino, ko je na slovenskem oddelku Radia Celovec posnel prve skladbe; do takrat je na radiu igral v živo. V tem času so bile posnete tudi najznamenitejše polke V planinski koči, Gorenjska polka, Večer na Robleku in seveda Na Golici. Urednik Ljubo Hartman je ansamblu na lastno pest prevedel ime v Oberkrainer Quintett, kar je v nekaterih krogih vzbudilo sprva veliko negodovanja, ki pa je kmalu potihnilo. 1955 je Gorenjski kvintet v oddaji Radia Celovec med dopustom slišal urednik na Bavarskem radiu v Münchnu Fred Rauch; posnetke Avsenikove glasbe je predvajal v svoji oddaji. 1956 je sledilo gostovanje med slovenskimi izseljenci v Franciji, nato pa je Avsenik ob spremljavi tujih glasbenikov uspešno opravil šesttedensko turnejo po Bavarskem. 1957, ko nastanejo mdr. najbolj priljubljeni valčki, Prelepa Gorenjska, Tam, kjer murke cveto, Moj rodni kraj, Na mostu in Spomin, je izšla prva velika plošča Avsenikovega ansambla v Nemčiji. Skladba Tam, kjer murke cveto v nežni izvedbi mezzosopranistke Marije Ahačič je postala eden največjih zaščitnih znakov Ansambla bratov Avsenik.

1958 je Ansambel bratov Avsenik prvič nastopil na zahodnonemški televiziji v Münchnu, čemur so v naslednjih tridesetih letih sledili številni televizijski nastopi po celotnem nemškem govornem prostoru. Poleg Nemčije, Švice in Avstrije je bil Ansambel bratov Avsenik tudi na turnejah v ZDA in Kanadi. Zaradi velikega števila zasedb, ki so si nadele ime »Oberkrainer« (ena celo v Beogradu), je Avsenik mednarodno ime ansambla moral registrirati kot »Original Oberkrainer«. 1959 je pri Jugotonu izšla prva Avsenikova velika plošča Tam, kjer murke cveto. 1960, ko so v Nemčiji zabeležili že stoti nastop, so se člani Ansambla bratov Avsenik odločili za poklicno glasbeno pot. 1961 je po krajšem obdobju igranja Franca Teržana klarinet prevzel Albin Rudan, pevka je postala sopranistka Ema Prodnik, menedžer pa Kari Lanzmayer. 1962, ko je Ansambel bratov Avsenik vzpostavil stalno sodelovanje s tovarno glasbil Hohner, je posnel za založbo Teldec stoto skladbo in prejel priznanje zlata zvezda. 1964 je prejel v Hamburgu prvo zlato ploščo za milijon prodanih, 1971 za pet milijonov prodanih malo diamantno ploščo, 1974 pa za deset milijonov platinasto. Ansambel bratov Avsenik je bil edini na svetu, ki je od nemške založbe Telefunken trikrat dobil v podpis pogodbo za nastope za deset let vnaprej, vsako leto pa so morali pripraviti gradivo za novo ploščo in letno prevozili tudi do 300.000 km.

1974 sta se po slovesu Franca Korena ansamblu pridružila altistka Jožica Svete in baritonist Alfi Nipič, ki sta nato skupaj z Emo Prodnik oz. od 1982 z Joži Kališnik tvorila tercet. 1975 je Ansambel bratov Avsenik prejel Linhartovo plaketo, Združenje evropskih diskografskih hiš mu je za izvirnost, kakovost in priljubljenost skladb podelilo evropskega glasbenega oskarja. 1978 je prejel v Monaku osem zlatih plošč hkrati, na Nizozemskem pa najvišje glasbeno priznanje zlata cokla. 1979 je sledila na Dunaju podelitev zlate vrtnice, odličja za največkrat izvajano skupino na avstrijskih radijskih programih. 1980 je izšla 50. plošča z Avsenikovimi napevi. 1982, ob 30-letnici, je predsedstvo SFRJ podelilo ansamblu red zaslug za narod s srebrno zvezdo. 1984 je Avsenikov tip klavirske harmonike postal najbolj prodajano glasbilo tovarne Hohner. Ansambel bratov Avsenik je kot prvi v Sloveniji posnel skladbo v stereo tehniki in izdal zvočno kaseto ter kot prvi narodnozabavni ansambel tudi zgoščenko.

1985 je zaradi Koširjeve bolezni Ansambel bratov Avsenik okrepil trobentač Jože Balažic. 1989, ko bil je v Evropi ustanovljen že 150. klub prijateljev Ansambla bratov Avsenik, pa sta vanj namesto Lea Ponikvarja in Mika Sosa vstopila Renato Verlič in Igor Podpečan. 1990 je moral Avsenik zaradi težav s hrbtenico prenehati aktivno nastopati. Zahodnonemško ministrstvo za kulturo mu je v Kölnu podelilo platinasto medaljo Hermann Löns, v Berlinu pa je dobil zlati gramofon. Skupno je Ansambel bratov Avsenik prejel kar 31 zlatih, 2 platinasti in 1 diamantno ploščo, odigrali so prek 8.000 nastopov, Avsenika pa sta se podpisala pod več kot 700 avtorskih skladb. Številna priznanja so bila Avseniku podeljena tudi po upokojitvi: 1996 mu je guverner Ohia George Voinovich v Clevelandu izročil priznanje za glasbene dosežke in razglasil tistoletni zahvalni dan za dan Avsenikov. 1999 sta brata Avsenik »za zasluge na področju slovenske zaznamovane množične glasbene kulture doma in široko po svetu« prejela srebrni častni znak svobode RS. Brata Avsenik sta bila tudi med podporniki humanitarnih in drugih akcij: prispevala sta finančna sredstva za planiško skakalnico, za dograditev doma na Kredarici, onkološkemu inštitutu ljubljanskega kliničnega centra pa sta 1975 podarila kriokirurški aparat, ki je bil prvi te vrste na tleh tedanje SFRJ. Avsenik v intervjujih glavne zasluge pripisuje predvsem bratovi strokovnosti in odličnosti glasbenikov, ki so ga spremljali. Avsenikova sinova Slavko in Gregor ter vnuk Sašo nadaljujejo očetovo glasbeno pot, sin Martin pa je slikar.

Viri in literatura

  • Enciklopedija Slovenije.
  • Srečko Niedorfer: »Spoštujem vsakogar, ki ima nekaj svojega!«, Večer, 27. 2. 1978.
  • Drago Papler: Lepo je biti muzikant, Večer, 24. 4. 1990.
  • Začetek s sposojeno harmoniko, Nedeljski dnevnik, 26. 9. 1993 (intervju zapisal Ladislav Lesar).
  • Zdravje. Samo to, Delo Vikend, 18. 7. 2008 (intervju z bratoma Avsenik zapisal Alen Steržaj).
  • Dušan Nograšek: Bil sem suženj svojega poklica, žena in otroci pa mene, Dnevnik, 21. 11. 2009.
  • Ksenja Hočevar: »Nekdo nad menoj je napisal scenarij zame«, Družina, 6. 12. 2009.
  • Asja Matjaž: »Opravljal sem poslanstvo, ki mi je bilo namenjeno«, Večer, 7. 12. 2009.
  • Mateja Gruden: Glasbe za sedem Triglavov in še čez!, Delo, 16. 12. 2009.
  • Ivan Sivec: Brata Avsenik : evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem, Begunje, 20102.
Rahten, Andrej: Avsenik, Slavko (1929–2015). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001170/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. september 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine