Atelšek, Ivan (1928–2011)
Vir: arhiv SBL

Novi Slovenski biografski leksikon

Rodil se je v vse prej kot premožni družini. Osnovno šolo je obiskoval v Rečici pri Savinji in v Mozirju. Šolanje je nadaljeval na srednji delovodski šoli (strojna stroka, ki jo je končal 1952) v Ljubljani in na srednji ekonomski šoli v Celju (šolanje je opravljal ob delu). Med drugo svetovno vojno je od avgusta 1944 pa vse do konca vojne sodeloval v NOB. Po končanem šolanju se je kot strojni referent najprej zaposlil v podjetju Glin v Nazarjah, kjer je delal v obdobju 1946–49. 1953 je prevzel vodenje obrtnega podjetja v Šmartnem ob Paki. Kot mlad, sposoben in že v tistih časih podjetniško naravnan gospodarstvenik je uspel uveljaviti večino svojih predlogov, vključno z novim imenom podjetja – Gorenje. To je združevalo ime kraja in poimenovanje osnovnega proizvoda – peči na trda goriva. 1958 so na pobudo Franca Leskovška - Luke začeli govoriti o selitvi podjetja v Velenje. Ta premik je podpiral tudi Nestl Žgank, dolgoletni direktor Rudnika lignita Velenje. Sprva se je Atelšek s sodelavci tej ideji upiral, nato pa zaslutil priložnost za razvoj in nove možnosti in 1960 so se preselili v stare prostore uprave rudnika. Ravno naveza Rudnika lignita Velenje in Gorenja je dajala ključni pečat gospodarskemu, kulturnemu in socialnemu razvoju Šaleške doline in širše regije. Po pridobitvi posojil za nove investicije, ki so omogočale razvoj in industrijsko proizvodnjo gospodinjskih aparatov, so začeli izdelovati električne in plinske kuhalne aparate v sodelovanju s podjetjem Zanussi. 1964 se je podjetje preselilo na lokacijo, kjer je še danes, in istega leta se je »rodila« njihova prva tovarna gospodinjske opreme. Spodbujal je konkurenčnost Gorenja in pomagal pri vključitvi podjetja v tržno bitko z visokokakovostnimi izdelki na področju bele tehnike, s Siemensom, Boschem, Ignisom in drugimi. Dokazal je, da so se kljub ne največji podpori države in z razmeroma veliko skromnejšim kapitalom lahko kar enakovredno kosali z velikimi podjetji. V podjetju so izdelovali peči, hladilnike, zamrzovalne skrinje, imeli so jasno razvojno vizijo in pester program: od majhnih aparatov do celotne kuhinje, vse do televizorjev in najrazličnejše druge dodatne opreme. V sodelovanju z ameriškim Borroughsom so lahko uspešno razvijali tudi računalništvo. Izdelali so tudi prvega jugoslovanskega robota. 1978 je politično vodstvo Slovenije Gorenju odobrilo nakup bavarskega podjetja Körting iz Grassaua. V novem okolju in v okviru naglo razvijajočega se podjetja je Atelšek videl možnost vključevanja in zaposlovanja vedno več ljudi, zlasti žena velenjskih rudarjev. Vzpostavil je poslovni sistem, razprostrt po vsej državi in v tujini, ki je v »zlatih« časih zaposloval približno 22.000 delavcev. V obdobju politično spodbujenih gospodarskih reform (tozdiranje) je pogosto prišel v nesoglasje s politiko, zaradi česar je moral tudi oditi z mesta prvega moža Gorenja. Že pred tem so ga nekajkrat izključili iz Komunistične partije in ga vanjo spet sprejeli. Zaradi gradnje stanovanj za delavce, s katero naj bi bil domnevno kršen zakon, sta bila z direktorjem velenjske banke obsojena na poldrugo leto pogojne kazni. Že 1978 ga je hotela tedanja politika premestiti v Ljubljansko banko, vendar se je izgovarjal, da ni usposobljen za bančnika. Pogosto je bil tudi tarča očitkov, da ni goreč pristaš samoupravljanja, saj je opozarjal, da samoupravljanje ni postopanje in sedenje na sejah. Tozdi bi morali biti po njegovem prepričanju profitne enote in ne podjetja v malem, posodobiti bi bilo treba bančno poslovanje in hitro poenostaviti birokratske postopke. Po njegovem mnenju je bil temeljni razlog za razpad Jugoslavije neupoštevanje osnovnih ekonomskih zakonitosti in egoizem, kar je pogojevalo tudi sovraštvo med narodi. 1980 je postal namestnik predsednika Združene Ljubljanske banke in poslanec Gospodarskega zbora Skupščine SRS. 1983 je bil izvoljen za predsednika Upravnega odbora skupnosti za energetiko Slovenije (ISEP) in postal podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije. 1984 se je upokojil, vendar je ostal aktiven. 1998 je bil izvoljen v nadzorni svet Gorenja.

Prejel je številne nagrade in priznanja, mdr. 1969 Kraigherjevo nagrado in nagrado Gospodarske zbornice Slovenije, 1970 nagrado Avnoj. V sedemdesetih letih je bil dva mandata v Zboru združenega dela Republike Slovenije. 1990 se je včlanil v Socialistično zvezo Slovenije in bil na volitvah aprila 1990 kot njen član izvoljen v Zbor občin Skupščine Republike Slovenije. Na volitvah decembra 1992 je kandidiral v Državni svet kot član stranke LDS. Poleg več odlikovanj jugoslovanske države je prejel tudi državni odlikovanji Italije in Poljske; bil je proglašen za častnega občana Mestne občine Velenje. Predsednik Republike Slovenije Danilo Türk ga je 2008 odlikoval z zlatim redom za zasluge.

Viri in literatura

  • Emil Rojc: Ivan Atelšek – 70-letnik, Delo, 16. 9. 1998.
  • Nestl Žgank: Spomini »rdečega kralja«, Ljubljana, 1999, 114.
  • Janez Korošec: Moder gospodarstvenik je človek sredine : Ivan Atelšek, nekdanji direktor Gorenja o razvoju podjetja in tedanjih razmerah, Slovenska panorama, 6, 2003, št. 2, 12–13, 20–21.
  • Lojze Ojsteršek: Trije velenjski mušketirji : za izgradnjo mesta so naredili izjemno veliko, Večer, 30. 3. 2003.
  • Biti direktor v času socializma : med idejami in praksami, Ljubljana, 2008, 103–121, 226–233.
  • Miti in legende iz Gorenja, Velenje, 2008, 16–20 (zbral in priredil Emil Rojc).
  • Brane Šalamon: Ne barva, le poštenje velja! : Ivan Atelšek, starosta in ustanovitelj Gorenja, o poslovni morali, Nedeljski dnevnik, 21. 12. 2008.
  • Intervju avtorja gesla z Ivanom Atelškom (11. 3. 2011).
  • http://www.slovenskapomlad.si/2?id=3293&highlight=atelšek (julij 2013).
Lorenčič, Aleksander: Atelšek, Ivan (1928–2011). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000940/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine