Aljančič, Marko (1933–2007)
Foto: Gregor Aljančič / vir: družinski arhiv

Novi Slovenski biografski leksikon

Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Kranju (1945–52), po maturi se je vpisal na študij biologije na Univerzi v Ljubljani in tam 1960 diplomiral. Po diplomi se je zaposlil kot asistent na Biološkem inštitutu Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani pri Hubertu Pehaniju. Bil je urednik mladinske poljudnoznanstvene revije Pionir (1976–80), bil ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Slovenije (1980–82), nato pa kustos v istem muzeju. Upokojil se je 1997.

Aljančič je bil naravoslovec širokega spektra, ki se je največ ukvarjal s speleologijo, speleobiologijo, hidrobiologijo, paleontologijo, zgodovino naravoslovja, naravoslovno fotografijo in sorodnimi področji. Poleg tega je bil odličen esejist in urednik. V kranjskem fotografskem klubu se je zavzeto ukvarjal z umetniško fotografijo in organizacijskim delom. Že v gimnaziji je s sošolci ustanovil in vodil razredni naravoslovni krožek (1946), ki je nato prerasel v gimnazijskega. V okviru diplomske naloge je 1960 ob podpori Huberta Pehanija v opuščenem zaklonišču v jami Tular v Kranju uredil speleobiološki laboratorij (ta deluje še danes, saj Aljančičevo delo nadaljuje sin Gregor), v katerem je z neverjetno vztrajnostjo gojil človeške ribice. Po več desetletjih mu je prvemu v Sloveniji uspelo, da so se v umetnih razmerah človeške ribice tudi razmnoževale. Preučeval je predvsem vedenje človeške ribice in njeno geografsko razširjenost. Zavzemal se je za promocijo tega simbola varstva slovenske narave doma in po svetu.

S prijatelji iz prirodoslovnega krožka je 1954 ustanovil in nekaj let vodil Jamarsko sekcijo kranjskega Planinskega društva, iz katere so pozneje nastala jamarska društva v Kranju, na Bledu, v Gorenji vasi in Škofji Loki. Urejal je tudi strokovno glasilo Jamarske zveze Slovenije Naše jame (1977–99). Že 1950 je v reviji Proteus izšel njegov prvi članek o biseru v slikarskem škržku, kateremu je v poznejših letih sledilo še več kot 150 prispevkov. Bil je tudi tehnični urednik te revije (1966–69). Aljančič je bil pobudnik in organizator naših prvih natečajev in razstav naravoslovne fotografije, ki so jih organizirala Prirodoslovno društvo Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije in Fotografska zveza Slovenije (1971–81). Prav tako je v Proteusu vrsto let predstavljal naravoslovne fotografe in njihovo delo. Temeljito se je ukvarjal tudi z raziskovanjem zgodovine naravoslovja v Sloveniji. Posebno dragoceni so njegovi prispevki k poznavanju dela in življenja naravoslovcev Janeza Vajkarda Valvasorja, Baltazarja Hacqueta, Žige Zoisa, grofa Franca Jožefa Hochenwarta, Henrika Freyerja, Ferdinanda Schmidta, Frana Erjavca, Leopolda Poljanca, Albina Seliškarja, Antona Polenca in še posebej Ivana Regna. O tem slovenskem znanstveniku je objavil tehtne prispevke, zbiral nove dokumente in drugo gradivo, načrtovane obširnejše študije o njem, a jih zaradi zgodnje smrti ni utegnil objaviti. 1997 je bil pobudnik za ustanovitev Društva za preučevanje dvoživk in plazilcev (Societas herpetologica slovenica) in ga nekaj let tudi vodil.

Aljančič se je zapisal v slovensko kulturno zgodovino tudi kot umetniški in naravoslovni fotograf; najprej je fotografiral krajino, nato se je odločil za figuralno motiviko (portret in žanr). Posebno pozornost je posvetil fotografskemu portretiranju someščanov, izbranih umetnikov in znanstvenikov, tudi članov SAZU. Sodi med najboljše slovenske fotografske portretiste. Pomembno in pionirsko je njegovo organizacijsko, publicistično ter prevajalsko delo (mdr. prevod temeljnih fotografskih priročnikov), s katerim je prispeval k uveljavljanju in razvoju fotografije v Sloveniji (evidentiranih ok. 150 del). Večkrat je bil predsednik Fotografskega društva Janez Puhar Kranj, nazadnje v obdobju 1993–2001. Bil je tudi tudi pobudnik za ustanovitev Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju (1970), naše prve ustanove, ki načrtno zbira, preučuje in predstavlja fotografijo kot likovno zvrst.

Za svoja dela je prejel številna priznanja in nagrade: študentsko Prešernovo nagrado za paleontološke raziskave v Laznikarjevi zijalki nad Golnikom (1953), drugo Prešernovo nagrado za raziskovanje slepih jamskih postranic (1956); red dela s srebrnim vencem za delo v okviru Prirodoslovnega društva (1975); malo Prešernovo plaketo Mestne občine Kranj (1977); zlati častni znak Jamarske zveze Slovenije (1984 in 2000); plaketo Pavla Grošlja, ki mu jo je namenilo Prirodoslovno društvo Slovenije (1994); častno članstvo Prirodoslovnega društva Slovenije (2001) in Društva za preučevanje dvoživk in plazilcev (Societas herpetologica slovenica) (2006). Prejel je tudi dva fotografska naslova oz. priznanji: mojster fotografije (2004; Fotografska zveza Slovenije) in artist (2006; Mednarodna zveza za fotografsko umetnost − AFIAP). Posthumno je prejel nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo (2007), ki jo je podelila Fotografska zveza Slovenije, in častno meščanstvo Kranja za prispevek k razvoju jamarstva, raziskovanju človeške ribice in fotografske dejavnosti (2008). Za predano delo v društvu je postal častni član Fotografskega društva Janez Puhar Kranj.

Dela

  • Kraški svet : pojavi, značilnosti, življenje v podzemlju, Ljubljana, 1988.
  • Kovač (Faber ferrarius) iz Šiške : ob 200-letnici rojstva Ferdinanda Schmidta, Proteus, 54, 1991, 58–64.
  • Proteus, skrivnostni vladar kraške teme, Ljubljana, 1993 (s soavtorji).
  • Sto let spoznanja o sluhu pri žuželkah, Proteus, 59, 1996, 56–68.
  • Kabinet slovenske fotografije, Avguštinov zbornik, Kranj, 2003, 33–36.
  • Žiga Zois in človeška ribica, Glasnik Slovenske matice, 29/31, 2005/2007, 136−144.

Viri in literatura

  • Enciklopedija Slovenije.
  • Dušan Novak: Marko Aljančič : gradivo za slovensko speleološko biografijo z bibliografijo, Naše jame, 30, 1988, 11–12.
  • Vasja Doberlet: Dvojno slovo, Kranjčanka, 9, 2007, št. 3, 9.
  • Vasja Doberlet: Predlog za posthumno podelitev Puharjeve nagrade Marku Aljančiču (1933–2007) za življenjsko delo, Kranjčanka, 9, 2007, št. 3, 9.
  • Stane Peterlin: Marko Aljančič (23. avgusta 1933 – 8. februarja 2007), Proteus, 69, 2007, 328–329.
  • Kazimir Tarman: Prof. dr. Marko Aljančič, 1933–2007, Delo, 1. 3. 2007 (priloga Znanost).
  • Gregor Aljančič: Jamski laboratorij Tular in človeška ribica, Proteus, 70, 2008, št. 6, 246–258.
  • Gregor Aljančič: Začetki organiziranega jamarstva na Gorenjskem in Marko Aljančič (1933–2007), Jamar, 3, 2010, št. 2, 10–11.
  • Cene Avguštin, Damir Globočnik: Marko Aljančič (1933–2007) : spominska fotografska razstava, Kranj, 2010.
  • http://www.tular.si/index.php/sl/50-let-delovanja/48 (marec 2013)
Gogala, M., Furlan, A.: Aljančič, Marko (1933–2007). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000340/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. november 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine