Novi Slovenski biografski leksikon

V Ljubljani je obiskoval realno gimnazijo in 1941 opravil malo maturo, med vojno pa dveletno trgovsko šolo (zaključni izpit 1944) in 1943–45 tudi zasebno igralsko šolo Milana Skrbinška. Po vojni je šest semestrov študiral na Akademiji za igralsko umetnost in študij končal 1952 s 1. državnim izpitom. Kot igralec je bil zaposlen v ljubljanski Drami (1945–49), v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) (1949–52 in 1954–62), v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju (SLG Celje) (1953–54) in ponovno v ljubljanski Drami (od 1962 do upokojitve 1988). V obdobju 1972–73 je bil predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

V prvem obdobju njegove igralske poti v ljubljanski Drami in zlasti v MGL so mu kritiki priznali izrazno bogato, psihološko nadrobno niansirano igro in smisel za oblikovanje grotesknih karakterjev. Kot član MGL je na Sterijinem pozorju 1957 prejel nagrado uredništva novosadskega Dnevnika za vlogo Grajžarja (Ivan Cankar: Martin Kačur). Vidnejše vloge iz tega obdobja so še: grof Kent (William Shakespeare: Kralj Lear, 1949), Renc (Igor Torkar: Pisana žoga, 1955), Zlodej (Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1956), Teterjov (Maksim Gorki: Malomeščani, 1956), Armand (Armand Salacrou: Življenje ni resno, 1956), Astrov (Anton Pavlovič Čehov: Striček Vanja, 1957), Franz (Jean-Paul Sartre: Zaprti v Altoni, 1960) in Ščuka (Ivan Cankar: Za narodov blagor, 1961). 1959 je sodeloval tudi v Gledališču Ad hoc. Po vrnitvi na oder ljubljanski Drame se je uveljavil v vlogah posebnežev, intelektualcev in dostojanstvenikov ter jih po mnenju kritikov igral s prepričljivostjo, zbranostjo in občutkom za mero. Posebej subtilno je interpretiral vloge v novitetah sodobnih slovenskih avtorjev: Simon (Dane Zajc: Voranc, 1980), Pesnik (Dane Zajc: Mlada Breda, 1981) in dr. Hutter (Drago Jančar: Dedahis, 1988); ter vloge sodobnih tujih, tudi avantgardnih avtorjev: Cajetan (John Osborne: Luther, 1962), Stomil (Sławomir Mrożek: Tango, 1965), Taddy (Harold Pinter: Vrnitev, 1967), Vladimir (Samuel Beckett: Čakajoč na Godota, 1968), Sam (Peter Ustinov: Photo Finisih, 1970), Deely (Harold Pinter: Njega dni, 1974) in župnik (Edward Bond: Morje, 1979). Odigral je tudi vrsto vlog v delih klasičnih avtorjev, mdr.: Knez (William Shakespeare: Milo za drago, 1962), grof Gloster (William Shakespeare: Kralj Lear, 1964), Veršinin (Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre, 1971), polkovnik Pickering (Bernard Shaw: Pygmalion, 1971), Flavij (William Shakespeare: Timon Atenski, 1977), Titus Andronicus Fabriczy (Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi, 1978), Oberon (William Shakespeare: Sen kresne noči, 1985), Piščik (Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt, 1986) in George Talbot (Friderich Schiller: Marija Stuart, 1989).

Za vloge v ljubljanski Drami je 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob tej priložnosti so zapisali, da je »njegova prvenstvena stroka [...] karakterna igra, ki ga usposablja za izrazitega interpreta mnogovrstnih značajev in usod« in da je »na odru predvsem realist, ki prepričljivo ilustrira zlasti blažje in umirjenejše človeške postave, ne da bi v njih zanemaril tudi liričnejše nadihe«. »Kot igralec ne oblikuje pogosto glavnih vlog, toda cela vrsta karakterizacij včasih tudi bolj obstranskih oseb je pri njem vselej izvirna in natanko domišljena« (Smiljan Samec, Gledališki list SNG v Ljubljani, Drama, 1981/82, št. 1). 1989 je za vlogo dr. Hutterja v Jančarjevem Dedalusu prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. 2001 je od predsednika republike prejel častni znak svobode RS za zaslužno in ustvarjalno delo na področju gledališke umetnosti.

Od 1952 dalje je nastopil v sedemnajstih filmih (mdr.: Svet na Kajžarju, 1952; Trenutki odločitve, 1955; Akcija,1960; Peščeni grad, 1962; Na papirnatih avionih, 1967; Idealist, 1976; To so gadi, 1977; Kormoran, 1986; Heretik, 1986) in številnih radijskih igrah. Za vlogo Grajžarja v filmu Idealist je na festivalu Teden domačega filma v Celju 1976 prejel Stopovo nagrado za najboljšo epizodno vlogo, 1977 pa ob tednu slovenskega radia na Ohridu nagrado za najboljšo moško vlogo v radijski igri Težave z zmaji.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
SNG v Ljubljani, Drama, gradivo iz arhiva kadrovske službe.
Enciklopedija Slovenije.
Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
Filmografija slovenskih celovečernih filmov, Ljubljana, 1994.
Gledališki list SLG Celje, 1954/55, št. 2, 64.
Mestno gledališče Ljubljansko, 1956–57, 16–17 (zbornik).
Gledališki list MGL, 1962/63, št. 2, 69.
Gledališki list Drame SNG v Ljubljani, 1980/81, št. 16, 95.
Polde Bibič: Janez Albreht sedemdesetletnik, Delo, 29. 3. 1995.
Vasja Predan: Blag humor in prijazna ironija, Dnevnik, 29. 3. 1995.
Vasja Predan: Žlahten igralec in človek, Delo, 23. 2. 2005.
Slivnik, Francka: Albreht, Janez (1925–2013). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000290/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv.: A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine