Novi Slovenski biografski leksikon

Po zaključeni osnovni šoli v Domžalah je 1933–36 obiskoval kiparski oddelek Tehniške srednje šole v Ljubljani. Opravil je enoletno prakso pri Francetu Kralju, 1937–40 pa je delal v delavnici cerkvene umetnosti pri Dragotinu Horvatu (Hrovatu) v Domžalah. 1943–45 je študiral na umetnostni akademiji v Firencah, po diplomi je dve leti živel v Rimu, kjer je sodeloval na skupinskih razstavah. Novembra 1947 je odšel v Argentino, kjer je najprej delal v nekem podjetju za cerkveno umetnost, maja 1951 pa se je kot tehnični in umetniški direktor zaposlil v keramični tovarni Šimeta Pelicarića. Kasneje je ustanovil svojo tovarno umetniške keramike. V petdesetih letih je poučeval kiparstvo v umetniški šoli Slovenske kulturne akcije, v osemdesetih pa je imel nekaj svojih učencev.

Ustvaril je precejšen opus realističnih, skoraj klasičnih kiparskih del. Zanimalo ga je predvsem človeško telo. Za njegova dela, zlasti iz zgodnejšega obdobja, je značilno senzibilno in lirično izražanje. V glini in bronu je ustvarjal malo plastiko (najpomembnejši cikel Martin Fierro 1969; več del z motivom materinstva), portrete (Anton Novačan, škof Friderik Baraga, France Balantič, Leopold Mandić, Frančišek Asiški idr.) in reliefe, predvsem z verskimi motivi (Sveta družina, Beg v Egipt, Brezjanska Marija, Marija z Detetom, Sv. Ciril in Metod idr.). Ploskovitemu izrazu, značilnemu za vsa obdobja njegovega ustvarjanja, so najbolj ustrezali reliefi, ki jih je izdeloval tudi v lesu.

Več njegovih kipov je v slovenskih domovih in cerkvah v Argentini (npr. spomenik v Slovenski hiši, oprema cerkve Marije Kraljice v Slovenski vasi v Buenos Airesu, kip v romarski cerkvi Lurške Matere Božje v Santos Lugaresu). 1988 je zbirko več kot sto del podaril Sloveniji; večino hranijo v kulturnem domu Franceta Bernika v Domžalah. Stalni postavitvi njegovih umetniških del so namenjeni podstrešni prostori njegove rojstne hiše, ki je pod imenom Menačenkova domačija – domače ime Ahčinovih je bilo Pr'Menačnk – od 2003 preurejena v etnološki muzej.

V petdesetih in šestdesetih letih je imel v Argentini več samostojnih razstav, v osemdesetih je sodeloval v več skupinskih razstavah, 1989 pa je prvič razstavljal v Sloveniji (Domžale, Ljubljana, Slovenj Gradec). Bil je član združenja argentinskih likovnih umetnikov (MEEBA). Sodeloval je na Nacionalnem salonu kiparstva.

Viri in literatura

Osebnosti, Ljubljana, 2008.
France Ahčin : razstava kiparskih del, Buenos Aires, 1986.
France Ahčin : akademski kipar, Argentina, Ljubljana, 1989.
Slovenski likovni ustvarjalci po svetu, Ljubljana, 1990, 13–14.
Osebni arhiv avtorice, neobjavljeno besedilo žene Milene Ahčin.
http://www.rutars.net/sr_01_stefan_rutar/sr_2400_kultzadeve/sr_2446_francahcin/index.htm (april 2011).
Toplak, Kristina: Ahčin, France (1919–1989). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000220/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv.: A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine