Ahčan, Rudi (1918–2008)
Vir: arhiv SBL

Novi Slovenski biografski leksikon

V obdobju 1928–36 je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, ki jo je končal z maturo. Študiral je na Rudarskem oddelku Tehnične fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je 1943 diplomiral. Strokovni izpit je opravil v Zagrebu (1951). Doktoriral je na univerzi v Beogradu z disertacijo Uporedna tehn.-ekonomska študija vertikalne i horizontalne koncentracije eksploatacije močnih ugljenih slojeva (1965). Strokovno se je izpopolnjeval v premogovnikih Nemčije (Porurje; 1956 in 1958), Poljske (Konin, Turow, v Šleziji; 1958), Belgije (Campine, Bruselj, Liege; 1959/60) in Francije.

1941 je bil šest tednov zaprt v Zagrebu, 1942 interniran za sedem mesecev v Gonarsu (Italija). Po vrnitvi v Ljubljano in diplomi se je zaposlil pri železnici, od avgusta 1944 do konca vojne je bil prisilno premeščen v Beljak. Takoj po vojni (1945) je bil krajši čas zaprt v Ljubljani. Nato se je zaposlil kot asistent v premogovnikih Zabukovica in Velenje (1946). 1947 je bil premeščen za upravnika jam rudnikov Tito v Banovičih (Bosna in Hercegovina). Že 1949 je odšel za tehničnega vodjo jame Raša (Istarski ugljenokopi, Hrvaška), 1950–52 je bil vodja rudarskih del. Iz Raše se je vrnil v Velenje in bil vodja študijskega oddelka v Rudniku lignita Velenje do 1958, v obdobju 1959–63 je bil tehnični direktor premogovnika v Zagorju ob Savi, od 1963 upravnik biroja za znanstvene raziskave na Rudarskem inštitutu v Beogradu. Na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (FNT UL) je bil 1966 izvoljen za izrednega, 1972 za rednega profesorja. Upokojil se je 29. junija 1988. Od takrat je še nekaj let deloval kot svetovalec na Rudarskem inštitutu Ljubljana oz. Inštitutu za rudarstvo, geotehnologijio in okolje (IRGO) v Ljubljani.

Predaval je na mednarodnih rudarskih kongresih doma in na tujem, mdr. v Moskvi (1967), v Düsseldorfu (1976), v New Delhiju (1984) terna Univerzi v Zagrebu (1966), v Beogradu (1967), v Clausthalu (1970 in 1974), v Leobnu (Avstrija; 1975), v Nothinghamu (Velika Britanija; 1983), Dhanbadu (Indija; 1989) in v Pittsburgu (ZDA; 1991). Udeleževal se je številnih strokovnih posvetovanj, imel referate na vsakoletnih zasedanjih komiteja ekspertov za premog pri OZN v Ženevi (1964–89), ko je bil član skupine izvedencev za produktivnost in vodenje premogovnikov pri komiteju za premog Evropske ekonomske komisije v Ženevi. V obdobju 1960–92 je sodeloval z Rudarskim inštitutom v Beogradu. Bil je sodni izvedenec za ugotavljanje vzrokov nesreč v rudnikih (Aleksinac, Rembas, Velenje, Zenica). 1969–73 je bil predsednik upravnega odbora FNT UL, 1975–79 predstojnik oddelka za montanistiko, 1975–86 predsednik Znanstvenega sveta Rudarskega inštituta v Ljubljani in predsednik Programskega sveta za premog pri Raziskovalni skupnosti Slovenije. 1955–63 je bil član Odbora za produktivnost pri Udruženju rudnika uglja Jugoslavije, od 1973 naprej član znanstvenega sveta Rudarskog istituta v Beogradu, 1972–88 član združenja Bureau of Rocks Mechanics pri organizaciji World Mining Congress (WMC), 1976–88 SIAMOS, Granada (Španija); od 1973 je bil častni član Društva inženirjev in tehnikov Slovenije, od 1973 poljskega društva Stowarzyszenie Inżynierów i Techników Górnictwa in od 1985 Društva inženirjev in tehnikov Jugoslavije. 1979 je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem, 1981 je prejel Kidričevo nagrado za življenjsko delo, poleg tega še več plaket in častnih diplom.

Ahčan se je posebno posvečal problemu pridobivanja premogov, predvsem metodi odkopavanja debelih slojev, podgrajevanju s samohodnim hidravličnim podporjem (SHP) ter varovanju premogovnikov pred nevarnostjo vdora vode in blatnih mas. Odpiral in vodil je eksploatacijo posameznih ležišč premoga v jamah Velenje in Zagorje, za premogovnik Velenje je postavil nov vrstni red odkopa za prihodnjih 30 let. Načrtoval je odkopavanje premoga in odpiranje novih rudnikov Ripenda − Plomin in Tupljak (Istarski ugljenokopi Raša, Hrvaška) ter nova rudnika Šoštanj in Kotredež zahod. Ob vdoru vode je 1981 projektiral sanacijo jam Ojstro, Hrastnik in Kotredež. Glavno Ahčanovo področje pa je bilo razvijanje širokočelne odkopne metode z vertikalno koncentracijo. Samostojno je razvil klasifikacijo stropov odkopa glede na poznavanje rušnih procesov v premogu in neposredni krovnini. S to klasifikacijo stropov je mogoče določiti najprimernejšo vertikalno koncentracijo. Z odkopno metodo z vertikalno koncentracijo na podlagi povečane odkopne višine, poznano tudi po svetu kot velenjska odkopna metoda, ki jo je Ahčan uvedel 1953–58 v Velenju in 1962 Zagorju (metoda dolgih stebrov), je produktivnost enega odkopnega čela povečal za 2- do 3-krat. Sistem širokočelnega odkopavanja premoga je razširil še na druge rudnike v Jugoslaviji, v katerih so tako odkopali 55 odstotkov celotne jamske proizvodnje v državi. Izdelal je ok. 120 projektov, študij in raziskav za premogovnike v Sloveniji in Jugoslaviji, mdr. za rudnik kaolina v Črni, za rudnik živega srebra v Idriji ter za premogovnika Jung Long Kow na Kitajskem in Hountly na Novi Zelandiji. V okviru Združenja premogovnikov Jugoslavije je od 1982 vodil medrepubliško koordinirano raziskavo; sklepna študija je objavljena v knjigi Mehanizovana jamska eksploatacijo uglja u SFRJ. I. faza (Beograd, 1986). V okviru znanstveno-tehniškega sodelovanja ZDA in Jugoslavije je vodil raziskavo odkopavanja debelih slojev v ZDA; poročilo je izšlo v Conference papers 1991. V revijah in zbornikih je objavil več kot 90 člankov in razprav, mdr. v Rudarstvo i metalurgija (Beograd, 1954), Rudarski glasnik (Beograd, 1963), Rudarsko-metalurški zbornik (Ljubljana, 1967), Montan Rundschau (Dunaj, 1957), Glueckauf (Essen, 1976), Berg- und Huettenmaennische Monatshefte (Leoben, 1976) idr. Napisal je več skript, mdr. Površinsko odkopavanje, 1974; Prevetravanje in jamski požari, 1975; Rudarska ekonomika in organizacija, I. 1976, II. 1979.

Dela

  • Rezultati širokočelne odkopne metode v jami rudnika Velenje, Rudarstvo i metalurgija (Beograd 1954).
  • Tendenzen des mechanisierlen Abbaues maechtigen Lignitfloetze im jsl Bergbau. Montan-Rundschau (Dunaj 1964), Sonderheft.
  • Problemi odkopavanja v območjih nenadnih vodnih vdorov v jamah..., Rudarsko-metalurški zbornik, 1974/75, 409–422.
  • Chois of mining methods and the way of conduction the eksploitation of thick coal seams at the influens of rock mechanics in collieries of SFR Yugoslavia – Proceedings of the Symposium of rock mechanics Essen (Rotterdam AA Balcema Publ. 1984).
  • Longwall mining in ultrathick U. S. coal seams. Longwall USA International Exhibition and Conference,Pittsburgh 1991 (soavtorja William Lutsens in Franc Žerdin).

Viri in literatura

  • Arhiv za SBL, vprašalnik za SBL, osebna mapa.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev UL, ULBB 3 (1979), ULBB 4 (1995). in ULBB 5 (1997).
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Jakob Likar: Prof. dr. Rudi Ahčan : (19. 1. 1918–2. 11. 2008), RMZ – Materiali in geookolje : revija za rudarstvo, metalurgijo in geologijo, 56, 2009, 539–540.
Bajželj, U., Duhovnik, J.: Ahčan, Rudi (1918–2008). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000210/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. januar 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine