Novi Slovenski biografski leksikon

Šolal se je v Collegiu dei Nobili v Kopru. Po kratkem bivanju v Trstu je dokončal študij prava v Padovi. Že kot študent se je zanimal za literaturo in obiskoval Accademio dei Risorti v Kopru. Kasneje je bil pod imenom Melisso Lusiano član družbe Accademia degli Arcadi Romano-Sonziaci v Trstu. Po francoski zasedbi Trsta je sodeloval s Francozi in po šolski reformi postal profesor govorništva in zgodovine ter bibliotekar na ljubljanskem liceju (1810–12), kjer je bil zaposlen tudi njegov brat Andrea kot vojaški inženir. Iz Ljubljane se je vrnil v Trst, kjer je deloval kot profesor. Po odhodu Francozov je bil gimnazijski licej v Trstu ukinjen in ostal je brez službe. Preživljal se je z novinarstvom in pisanjem prigodniških pesmi. Urejal je časnik Gazzetta triestina (1814–15), bil urednik časopisa Osservatore triestino (do 1820), po Tomasinu (Trst, 1900) pa je pod imenom Michele Weiss izdajal tudi Mercurio triestino (do 1825). Poleg pesmi je objavljal oziroma tiskal najrazličnejše publikacije, slovnice, pratike, gledališke igre in ponatise. Zamislil si je zbirko vodnikov po Trstu in okolici.

Zbrano zgodovinsko in arheološko gradivo ter njegov izbrušen slog sta bila jamstvo za uspeh takega vodnika, kar dokazuje njegov ponatis 1972. Prvi od vodnikov Le Grotte di Adlersberg, di S. Canciano, di Corniale e di S. Servolo ... (Dunaj, 1823) opisuje najbolj znane jame ter geološke in arheološke zanimivosti v tržaški in širši okolici, kot so idrijski rudnik, Cerkniško jezero, gozd ob Mirni, toplice pri Tržiču (Monfalcone), oglejske in puljske rimske razvaline, rimski vodovodi v okolici Trsta, kobilarna Lipica, Devinski grad, Savudrija, piranske soline, toplice Sv. Štefana, istrski premog ter izolske toplice. Vodnik, namenjen najširšemu krogu bralstva, podrobneje predstavlja jame matičnega Krasa, to je Vilenico, Škocjanske jame, Sveto jamo pri Socerbu, Črno (Magdaleno) jamo in Postojnsko jamo, poleg drugih zanimivosti Krasa še reko Timavo, Nanos in celo Triglav. To je prvi tiskani vodnik, ki opisuje notranje dele Postojnske jame, odkrite 1818, vključno z opisom kosti jamskega medveda, takrat sicer napačno pripisane izumrlemu Palaeotheriu, ter seznam starih podpisov od 13. stoletja dalje iz Rova starih podpisov. Kras in kraško podzemlje je opisoval tudi v nekaterih drugih delih, kot je opis Trsta (1824), ter v posebnih objavah o Sveti jami (1837) in Vilenici (1838). Lahko ga štejemo za prvega med mnogimi avtorji, ki so opisovali lepote in zanimivosti Krasa ali take opise načrtovali. Izdal je tudi knjižico s 53 ilustracijami rimskih napisov iz Istre.

Dela

  • Le grotte di Adlersberg, di S. Canciano, di Corniale e di S. Sevolo etc, Vienna, 1823.
  • Compiuta e distesa descrizione della fedelissima città e portofranco di Trieste, Vienna, 1824.
  • Schizzi dal vero, Il Castello e la Grotta di S. Servolo, La Favilla, Trst, 1, 1837, št. 48, 5–6; št. 49, 2–3.
  • La Grotta di Corniale, Cosmorama Pittorico, Milano, 4, 1838, št. 31, 329–331.
  • Peregrinazioni per l'Istria negli anni 1825–1828, regnando il glorios.mo Imperatore Francesco I d'Austria ecc., Re dell'Illiria, s. a.

Viri in literatura

  • Dizionario Biografico degli Italiani, Roma.
  • P[ietro] Stancovich: Notizie degli Istriani viventi nel 1829, Parenzo, 1884.
  • P[ietro] Tomasin: Reminiscenze storiche di Trieste dal sec. IV al sec. XIX, II, Trieste, 1900.
  • B[accio] Ziliotto: Girolamo conte Agapito versatile ingegno istriano, Archeografo triestino, 21, 1957/58, 3–44.
  • Egizio Faraone: Girolamo Agapito, Progressione (Trst), 31, 1994, 59–60.
Kranjc, Andrej: Agapito, Girolamo (1783–1844). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000150/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. oktober 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine